”To leto bo najino.” S to mislijo sva vstopila v leto 2020, ki sva se ga neizmerno veselila. Takrat si niti v najhujši nočni mori, nisva predstavlja, kaj nas čaka v prihajajočem letu. Leto, v katerem bi si morala uresničiti sanje, za katere sva dolgo varčevala, se je sprevrglo v leto polno omejitev, odrekanj, porušenih načrtov, lockdownov in nenavsezadnje spoznanje, da iz najinih sanj, tokrat ne bo nič. Ne glede na situacijo, vedno pravim, da če ti življenje ponudi limone, si preprosto naredi limonado… In tukaj je povzetek leta 2020…
Nekaj statistike:
- daljši dopust: 1
- podaljšani vikendi: 7
- št. dni naokoli: 30 (16 Slovenija, 14 tujina)
- nočitve: 3x spala na divje, 4x v hotelu, 17x v šotoru, 3x apartma
- strošek: 2160 / 1080 € po osebi
- obiskane države: Italija, Hrvaška, Avstrija
Januar
Čeprav sva januar preživela precej lenobno, sva bila precej bolj dejavna pri načrtovanju leta 2020. V oktobru, sva načrtovala enoletno potovanje in počasi sva pripravljala načrt, kako bo vse potekalo. V mislih sva imela, da potovanje pričneva na Novi Zelandiji, kjer bi s kupljenim kombijem potovala dva meseca.
Še vseeno pa sva sončne dni izkoristila za skok na bližnji hrib in obisk Rogle, kamor se vedno rada vračava.
Februar
V februarju so bile vse bolj resnejše informacije o corona virusu, ki se je v tem mesecu pojavil tudi v Evropi. Ne glede na situacijo, sva vseeno razmišljala o nakupu enosmernih letalskih kart do Nove Zelandije in o virusu nisva kaj veliko razmišljala. Kljub želji, sem zaupala svojemu notranjemu glasu in do nadaljnega počakala z nakupom letalskih kart.
Takrat se nama ni niti sanjalo, kaj nam bo virus prinesel. Vsi smo nekako mislili (predvsem upali), da bo virus kmalu izzvenel, tako kot pred leti sars, prašičja gripa itd. Nekaj mesecev zatem pa se virusa nihče nebi niti spomnil. V drugi polovici meseca, se je virus pojavil tudi pri nas in stvari so se pričele spreminjati.
Kljub vsemu sva hodila na sprehode, smučala na Golteh in se v sodelovanju s Selectbox-om razvajala v Wellnes centru Aspara.
Obiskala sva bližnje vrhove v najini okolici
Marec
V marcu se je pri nas pojavilo že kar nekaj okužb, zato so se tako kot pri nas, kot tudi drugod po svetu pričeli posledično zaostrovati ukrepi. Z odpovedanimi leti, zapiranjem držav, ustavitvijo javnega življenja, predvsem pa paniko, se je svet praktično zaustavil.
Prvo polovico meseca, sva izkoristila za najin že tradicionalen podaljšan smučarski vikend na Rogli in smučanje na Golteh. Slednje sva izkoristilna dan pred prvim lockdownom. Zaprle so se trgovine, restavracije, smučišča, s tem pa nas je kar nekaj, do nadaljnega ostalo tudi brez službe.
Najino že sedmo tradicionalno smučanje na Rogli
April
Mesec april je bil za mene, eden najtežjih mesecev v zadnjih letih. Znašli smo se v popolnem lockdownu. Zaprli so nas v občine, ter v nas zasejali ogromen strah, povezan z virusom, predvsem pa strah pred nepoznanim, kaj pričakovati v prihodnjih mesecih. Če sem iskrena, sem bila v tem obdobju precej v stresu in pod pritiskom. Začasno rešitev sem našla v tem, da sem se distancirala od vseh medijev in se izogibala debatam o koroni. Fokusirala sem se predvsem na pisanje objav za blog, urejanju slik ter obujanju spominov na pretekla potovanja. Vse skupaj se je izkazalo za dobro rešitev in lockdown je postal dosti znosnejši.
V tem obdobju je nastala tudi objava o najinih 5 sanjskih destinacijah in tudi spoznanje, da najino enoletno potovanje v oktobru odpade.
Maj
Na naše veliko veselje so se v začetku maja stvari umirile, s tem pa so se odprle tudi občinske meje. Z največjim veseljem sva vsak vikend raziskovala Slovenijo. Odpravila sva se na sprehod okoli Blejskega jezera in izlet zaključila na razgledni točki na vrhu Osojnice.
Drugi vikend naju je pot ponovno zanesla na Gorenjsko. Obiskala sva vasico Plavški Rovt, kjer so v tem času travniki posejani s polji narcis, kasneje pa sva se odpravila naprej v Kranjsko Goro. Čez slednjo sva se vedno vozila, nikoli pa se nisva ustavila in vzela časa za raziskovanje. V Kranjsko Goro sva se tistega dne preprosto zaljubila. Nisva niti vedela, koliko ta košček Slovenije pravzaprav ponuja. Vedela sva edino, da se vrneva prav kmalu.
Zadnji vikend v maju, sva se odpravila na izlet na Dolenjsko, kateri nisva nikoli posvečala pozornosti. Obiskala sva čudovito Kostanjevico na Krki, skrivnostni Hudičev Turn, Otočec ter samostan Pleterje.
Junij
V juniju so se stvari počasi vračale v stare tirnice, s tem pa tudi sproščanje ukrepov ter odpiranje državnih mej. Midva sva kljub temu, še vedno raje raziskovala Slovenijo. Ob odprtju nastanitev, sva se za vikend ponovno odpravila v Kranjsko Goro in obiskala Martuljške slapove, Jezero Jasna ter se s kolesom odpravila v dolino Tamar. Konec meseca se nama je malo zahotelo morja in podaljšan vikend sva izkoristila za skok na obalo. Prevozila sva slavno kolesarsko pot Parenzana oziroma Porečanka, speljano po bivši železniški trasi, ki je med letoma 1902 in 1935 potekala med Trstom in Porečom.
Julij
V poletnih mesecih sva na račun vavčerjev, pretežno raziskovala Slovenijo. Za pet dni sva se odpravila v dolino Soče in raziskala znane in manj znane kotičke Bovca, Kobarida ter okolice. Obiskala sva Mangartsko sedlo, raziskala več slapov, uživala v tišini v Šunikovem vodnem gaju, ”priplezala” do izvira Soče, supala na Rabeljskem jezer ter se z raftom spustila po reki Soči. Nastala je objava z 20+ idejami kaj početi v dolini Soče.
V juliju sva se popolnoma navdušila nad supanjem, si kupila vsak svoj sup in tako veliko časa preživela na vodi. Supala sva na Rabeljskem jezeru, Mostu na Soči, Velenjskem jezeru, prav posebno suparsko popolne pa sva preživela na Ljubljanici ter si center mesta ogledala čisto iz druge perspektive.
Avgust
V sredini meseca sva imela v načrtu glavni dopust, za katerega do zadnjega nisva vedela, kam se bova podala. Zaradi vseh omejitev, vse slabše epidemiološke slike ter možne karantene ob povratku, se nama je seznam držav, vsak dan zmanjševal. Najina želja je vsekakor bil roadtrip po Norveški, a sva morala to idejo nekaj dni pred najinim odhodom opustiti. Ostaneva v Sloveniji in pokoristiva vavčerje, letiva v Grčijo ali na Ciper ali greva kar na Hrvaško? Na koncu sva se odločila, da obiščeva Hrvaško in združiva poležavanje, raziskovanje mest ter supanje v en dopust. Na koncu sva bila takšnega dopusta res vesela in (ponovno) ugotovila, da je Hrvaška prav super. Naredila sva roadtrip po južni Dalmaciji. Obiskala sva prazen Dubrovnik, supala na Pelješacu ter raziskovala čudovito Korčulo, ki upravičeno slovi kot najbolj čudovit Hrvaški otok.
Obožujem Dubrovnik in tale razgled iz Srđ-a
Zaradi obvezne karantene ob povratku iz Hrvaške v Slovenijo, sva bila primorana najin dopust za nekaj dni skrajšati. Odločitev, kjer preživeti ostale dni, je bila enostavna. V Kranjski Gori, seveda. Preživela sva odličen vikend in se odpravila v dolino Krnice, s kolesom do Belopeških jezer, se ob pivu družila z najinimi blogerskimi kolegi (končno spoznala tudi v živo), za konec pa sva si podarila prav posebno darilo. Ravno v tistih dneh, sva praznovala najino sedmo obletnico zveze in namesto klasičnih daril, si vedno podariva neko doživetje. Tokrat sva izbrala edinstven zipline v Planici, in tako za nekaj sekund dobila občutek letenja skakalcev. V tem letu sva se res navdušina nad čudovito Kranjsko Goro in na podlagi tega, sva našla 16 razlogov za obisk Kranjske Gore.
September
Čudovit sončen, predvsem pa topel september, je kar klical po ponovnem obisku Dolomitov. Tako sva v sredini septembra namestila posteljo v najinega karavana ter se odpravila v Dolomite. Preživela sva čudovit podaljšan vikend in ponovno raziskovala okolico Cortine d’Ampezzo. Obiskala sva slavno jezero Braies, se sprehodila okoli jezera Misurina, se odpravila do koče Croda da Lago, obiskala kočo Averau, za konec pa sva prehodila krožno pot okoli slavnih Treh Cim.
Dolomite rada, poleg čudovite narave in gora, obiščeva tudi zaradi ”dovoljenega” divjega kampiranja, ki ima v Dolomitih svoj čar. Mrzli včeri, preživeti ob tabornem ognju in prebujanje v mrzla jutra, s pogledom na obsijane vrhove, dajo raziskovanju Dolomitov prav piko na i.
Oktober
Oktober je bil za mene kar ”težak” mesec. Nikakor se nisem mogla sprijazniti, da najino enoletno potovanje resnično odpade. Vedela sem že nekaj časa, da potovanje ne bo izvedljivo, a dojela še pa nisem povsem do zadnjega. Veliko sem razmišljala o vsej evforiji, kako bi pakirala, kje bi začela pot, kako bi bila na trnih itd., a proti virusu ne moreš nič, le upaš lahko, da se čimprej sprijazniš.
V sredini oktobra sem praznovala svoj okrogli rojstni dan, ki sva ga želela preživeti nekje v tujini. Zaradi vseh zaostrovanj, sva do zadnjega upala in čakala, da nama bo vseeno uspelo pobegniti na Sicilijo ali Grčijo. Tako kot vsi letošnji načrti, je tudi ta splaval po vodi. Ostala nama je Slovenija, in tudi odločitev kje želim preživeti pet prostih dni za rojstni dan, ni bila težka.
Že zelo dolgo sem si želela plezati oziroma plezati po feratah (zavarovane plezalne poti). Del Klemnovega darila za moj rojstni dan, je bil komplet opreme za plezanje ferat. Del dopusta sva želela seveda preživeti v Kranjski Gori, kar se je nenačrtovano poklopilo tudi z mojim darilom. V okolici Kranjske Gore, najdemo štiri ferate, dve pa primerni tudi za začetnike. Izkoristila sva lepo vreme in preplezala ferato v Mojstrani ter ferato Hvadnik.
Preostale tri dni sva preživela na morju in sicer v hotelu Bernardin. Na račun vavčarjev sva si zaželela malce razvajanje in omenjeni hotel je bil prava izbira. Lepe dni sva izkoristila za kopanje v bazenu, sprehajanje ob obali in tudi za oktobersko supanje med Sečoveljskimi solinami.
Takšnega razgleda vsako jutro, bi se brez težav navadila
Zadnji vikend v oktobru sva izkoristila še za izlet do Klemenče jame, ki se nahaja v osrčju Logarske doline. Kmalu za tem, smo bili spet omejeni na svoje občine.
November – december
V tem obdobju smo se ponovno znašli v popoldnem lockdownu, nekateri celo brez služb in omejeni na svoje občine. Na srečo živiva na deželi, tako je bilo vse skupaj precej lažje, saj nas je november resnično razvajal z lepimi in toplimo dnevi. Dneve doma sem izkoristila predvsem za sprehode, pisanje objav za nazaj, gledanje božičnih filmov (preprosto obožujem božične filme), predvsem pa sem čas namenila za raziskovanje ”projektov”, ki upam, da jih realizirava v letu 2021.
Decembra sva obiskala lahko samo najino mesto – Celje
Za konec
Čeprav sem po naravi velik optimist in pozitivec, moram reči, da je imelo leto 2020 tudi za mene nekaj obdobij, v katerim sem stežka ostala pozitivna. V tem obdobju ni bilo lahko prav nikomur izmed nas, bilo pa je predvsem od nas samih odvisno, kako smo se spopadali s tem težkim obdobjem.
Tako kot sem zapisala že v uvodu, če mi življenje ponudi limone, si bom preprosto naredila limonado. Čeprav se nama v letu 2020 ni popolnoma nič ni izšlo na popotniškem področju, sva iz tega leta potegnila največ, kar sva lahko. Naokoli sva preživela 30 dni, kar za zadnje leto sploh ni slabo. Večino časa sva preživela v Sloveniji in tako situacijo obrnila v svojo korist. Obiskala sva kraje in znamenitosti, za katere prej nisva nikoli imela časa. Ponovno sva ugotovila, da živimo v eni res krasni deželi in sva res hvaležna, da imamo vso lepoto ”pred nosom”.
