Ko sva izvedela, da pričakujeva otroka, so se začela vprašanja iz vseh strani: “Bosta zdaj nehala potovati?”, “Ali ne bo pretežko potovati z dojenčkom?” in najina najljubša: “Zakaj ne počakata, da otrok odraste?”
Ob takšnih vprašanjih se včasih kar rada – čisto iz firbca – vprašam nazaj: Do kdaj pa naj čakava? Kdaj je tista magična meja, ko otrok nenadoma postane “primeren” za potovanje? Pri dveh letih? Petih? Ko že nosi sam svoj nahrbtnik?
1. Otrok je del najine zgodbe – in potovanja so del našega življenja
Za naju je bil odgovor preprost. Ne bova čakala. Ne zato, ker bi bila neustrašna ali preveč pogumna, ampak zato, ker so bila potovanja vedno najin način življenja. In tudi zdaj, ko sva starša, želiva, da to postane del tudi otrokovega sveta. Seveda se je način potovanja spremenil – je počasneje, bolj načrtovano, včasih bolj neprespano – ampak je tudi bolj iskreno in polno pristnih trenutkov.
2. Čas ne čaka – zakaj bi midva?
Če bi čakala na “lažji” čas, bi zamudila toliko posebnih trenutkov. Prvi stik z morjem. Spanje v nosilki sredi švicarskih alp. Poljub na letališču ob 5. zjutraj. Skupni obroki, skupni dremeži, skupni trenutki brez vsakdanje rutine.
3. Spoštujem vse starše – tudi tiste, ki si tega ne želijo zdaj
Ob tem pa popolnoma razumem starše, ki si potovanja z majhnim otrokom ne predstavljajo. Vsaka družina je drugačna in vsak ima svoje prioritete in meje. Čisto normalno in zdravo je reči: “Zdaj še ni čas.”
Nama pa se je zdelo, da ravno zdaj je pravi čas. Že zelo zgodaj sva se videla v potovanjih kot družina. Bila sva radovedna, odprta in pripravljena sprejeti vse pluse in minuse, ki jih potovanje z otrokom prinašajo. Če sem pa čisto iskrena, je plusov enostavno toliko, da se res ne splača ostati doma.
4. Čeprav se otrok ne spomni, se spomniva midva
Pogosto slišiva: “Ampak otrok se ne bo ničesar spomnil.” In imava prav – verjetno se res ne bo. A to ne pomeni, da ti trenutki niso pomembni. Ker se jih spomniva midva. In se jih čutimo – kot družina.
V spominu nosiva prve korake po tajski plaži, spanje v najinem naročju med dolgimi vožnjami, njegovo veselje ob kokosovi vodi, toplino kože, premočene od vlage in smeha… Pa opazovanje opic na eni od Malezijskih plaž, njegovih radovednih pogledov, ko ga po nogicah požgečka tajski striček…
5. Otrok ne potrebuje idealnih pogojev – potrebuje ljubeča in zadovoljna starša
Otroci ne potrebujejo popolnih urnikov, sterilnega okolja in vsakdanjih navad. Potrebujejo le varnost, ljubezen in občutek, da so s svojimi starši tam, kjer je toplo in lepo.
Zato vedno rečeva: če sva midva v redu, je tudi otrok v redu. Ko sva mirna, zadovoljna in prisotna, to otrok začuti. Potovanje ni tisto, kar moti ravnovesje – včasih ga celo ustvari.
6. Na potovanjih se še bolj povežemo
Doma hitro zdrsnemo v rutino – opravki, delo, hitenje. Na poti pa je drugače. Ustavimo se. Vzamemo si čas. Skupaj jemo, skupaj se smejimo, skupaj opazujemo svet. Potovanje je čas, ko smo res skupaj. Skupni trenutki daleč stran od doma gradijo vezi, ki jih doma včasih težko ustvarimo.
7. Ne bova dovolila, da strah vodi najine odločitve
Če bi poslušala vse strahove – svoje in tuje – še danes ne bi nikamor šli. Ampak midva verjameva, da največ rastemo ravno takrat, ko stopimo iz cone udobja. Ne pravimo, da je vse idealno. Je pa resnično in polno življenja.
Ničesar ne čakava – ker že živiva
Ne potujeva kljub otroku – potujeva z njim. Z njim v naročju, z njim na ramenih, z njim v nahrbtniku. Ne čakava, da odraste. Ker tudi takrat bo imel šolo, obveznosti, prijatelje, ki jih ne bo želel pustiti. Vedno bo “nekaj”.
Zato živimo zdaj. Potujemo zdaj. Obujava spomine zdaj. Ker v resnici – na kaj pa naj čakava?
Ne potujeva zato, ker bi bilo enostavno – potujeva zato, ker se nama zdi vredno.
