Po petih letih premora se Anja in Barbara ponovno odpravljata na nepozabno kolesarsko pustolovščino. Tokrat bosta v 19 mesecih prekolesarili pot od Ekvadorja do Aljaske, premagovali raznolike terene in odkrivali lepote obeh Amerik. Njuna zgodba je polna izzivov, vztrajnosti in ljubezni do kolesarjenja – in zdaj se piše novo poglavje!
S kolesom sta že prevozili del sveta, zdaj pa ju čaka ena najdaljših in najzahtevnejših poti doslej. Od tropskih gozdov Ekvadorja do zasneženih vrhov Aljaske bosta na poti spoznavali različne kulture, se soočali z ekstremnimi vremenskimi razmerami in preizkušali svoje meje. Na poti ju čakajo neskončne ceste, divja narava in nepredvidljive situacije, a tudi nepozabna srečanja s prijaznimi domačini. Njuna zgodba ni le o kolesarjenju, temveč tudi o življenju na poti, spontanosti in iskanju svobode.
Anja in Barbara, od našega zadnjega pogovora, se je veliko spremenilo ter minilo kar nekaj let. Povejta nam kaj več o vajinem preteklem kolesarskem podvigu po J. Ameriki.
Res je, minilo je skoraj 5 let, odkar sva začeli najino avanturo na kolesih v Južni Ameriki. Podvig za katerega sva veliko delali in šparali in ki se je žal končal predčasno.
To potovanje naju je zagotovo zaznamovalo v dobrem smislu – videli sva lahko na lastne oči kako ljudje živijo na drugem koncu sveta, kako drugačna je tamkajšnja pokrajina od te, ki sva je vajeni doma, in spoznali, da se da s kolesom, ob dovolj veliki želji, volji in motivaciji, priti zelo daleč. Takrat je najin števec zabeležil nekaj več kot 12 000km, a bolj kot številke so nama v spominu ostali ljudje, kultura in običaji, osupljive pokrajine ter znamenitosti.
Kakšen je bil vajin prvotni plan in zakaj sta ga morali prekiniti?
Najin prvotni plan je bil kolesarjenje od juga Argentine do Mehike. Prekiniti pa sva ga morali v Ekvadorju, kjer sva zaradi Covid pandemije obtičali več mesecev.
Kaj vaju je najbolj gnalo nazaj na pot po tolikšnem premoru?
Želja po svobodi, želja po aktivnem načinu življenju in hrepenenje po avanturi. Prvotni cilj je bila Mehika, prišli sva do Ekvadorja, ker je prišla pandemija in dejansko se počutiva kot da nama je nekdo vzel najine sanje. Sedaj sva trdo garali zadnja leta in čas je, da poskusiva zaživeti nazaj svoje sanje. Kjer je volja, tam je pot.
Kaj je bil največji izziv pri odločitvi za vrnitev na pot?
Največji izziv je bil ponovno pustiti ”normalno” življenje za sabo, torej pustiti službo, povedati doma družini, da se vračava nazaj na pot in si dovoliti spet ponovno živeti. Vsa ta leta so bila čustveno zelo naporna (smrt v družini, izguba službe…) in zato je zdaj napočil čas, da ponovno zaživiva svoje sanje, zadihava s polnimi pljuči in si zaceliva vse rane ter dava čas sebi. Življenje je navsezadnje eno samo in hitro mine. Potrebno ga je izkoristiit dokler lahko in dokler sva zdravi.
Kaj je tokrat vajin cilj in koliko časa predvidevata, da bosta na poti?
Cilj je nadaljevati pot s kolesom od Ekvadorja do Aljaske. Za cilj sva si zadali mesto Anchorage na Aljaski, ker je dovolj veliko in je dokaj lahko poiskati letalski prevoz nazaj proti domu in ker se blizu nahaja tudi znamenit nacionalni Park Denali, katerega si želiva obiskati. Če bo vse po planu in če se tokrat ne zgodi spet kaj nepričakovanega naj bi pot trajala okoli 19 mesecev.
Koliko znaša dnevni budget?
Dnevni budget znaša 10eur na dan na osebo. Ta denar bo večinoma porabljen za hrano, saj bova za prenočišče uporabljali kar najin šotor in se posluževali divjega kampiranja, tudi hrano si bova sami kuhali. Za Južno in Srednjo Ameriko ne bi smel biti noben izziv takšen budget, druga zgodba je potem severno od Mehike, se pravi, ZDA, Kanada in Aljaska, kjer so cene bistveno višje in bo potrebno res paziti. Na srečo imava kakšen odvečen kg na sebi.
Omenila si, da bosta ”prečkali” tudi ”Darien gap”, lahko kaj več povesta o tem?
Darien gap oziroma Darienska vrzel je ozemlje med Kolumbijo in Panamo. Gre za cca. 100km tropskega območja, ki je zelo težko dostopno, saj ga prekrivajo močvirja in visoka gorovja. Znano je tudi po nezakonitem trgovanju z mamili, predvsem kokainom. Pa vendar so ljudje, ki se podajo na to nevarno pot in ga prečkajo. Gre predvsem in izključno za inmigrante, ki grejo s trebuhom za kruhom, v iskanju boljšega življenja. Seveda je to ilegalno prečkanje iz države v državo in zato za naju ne pride v poštev. Midve ga dejansko ne bova prečkali, ampak tako rečeno obšli. Na severu Kolumbije, v mestu Cartagena, bova tako odpluli z eno zmed bark do Paname.
Glede na to, da sta že kar nekaj časa preživeli skupaj. Se kdaj tudi skregata?
Seveda se kdaj tudi skregava, saj sva si različni. Nemogoče se je v vsem strinjati ali imeti enak pristop do različnih težav. A tako kot pri vsem, sta tudi pri tem pomembna čas in zdrava mera razuma. Glede na leta bi lahko rekli, da naju spremlja že kanček modrosti, zato znava poiskati skupen jezik, da stvari znova stečejo normalno naprej.
Bosta na tem potovanju tudi divje kampirali? Kako varno je to v tem delu sveta? Sta imeli kdaj kakšno slabo izkušnjo?
Na potovanju bova 90% divje kampirali, saj je to za najin budget najcenje pa tudi najlepše, saj lahko šotor postaviva nekje v naravi in občudujeva zvezdnato nebo. O tem kako varno je to, je težko odgovoriti. Če sprejmeš prave ukrepe, ne voziš ponoči, se probaš čim bolj oddaljiti od mest in vasi ali pa vprašaš za dovoljenje potem načeloma ni težav. Je pa vedno tako, da včasih se kdo znajde na nepravem kraju ob nepravem času. Kolesarki iz Nemčije, ki sva jo spoznali na poti so tako denimo sredi Ekvadorja ponoči, ko je spala v šotoru, ukradli kolo. Do sedaj morava priznati, da nisva imeli težav kar se tiče varnosti in divjega kampiranja. Uporabljava tudi aplikacijo Ioverlander, ki je namenjena popotnikom in kjer so označena mesta, kjer so ljudje že kampirali in njihova mnenja o dotičnem prostoru za kampiranje.
Pred korono vaju je pot vodila čez zelo zahtevne razmere. Prečkali sta puščavo izjemno vetrovno Patagonijo, v Boliviji sta kolesarili nad 4000m nadmorske višine, v Peruju pa sta prekolesarili del ene zahtevnejših poti, ki sliši na ime Great Divide. Kdaj vama je bilo najtežje?
Najtežji je zagotovo bil sam začetek. Najini telesi nista bili vajeni takšne teže na kolesu in bil je potreben čas, da so se noge utrdile. Zagotovo sva najbolj trpeli na jugu Argentine, ko sva poganjali pedala skozi vetrovno Patagonijo. Tam veter piha s takšno hitrostjo, da prevrača tudi avtomobile, tako da sva se dostikrat znašli v situaciji, ko zaradi vetra ni bilo možno voziti koles, ampak ju zgolj potiskati.
Katero stvar sta si najbolj zapomnili iz preteklega potovanja?
Težko bi izpostavili, saj nama je vsaka država prinesla toliko nekih spominov, ki se na koncu povežejo v eno tako lepo celoto. Zagotovo pa nama bo za vedno ostala v spominu Patagonija z neokrnjeno naravo, osupljivo pokrajino in definitivno velikimi izzivi, ki so naju čakali dan za dnem. Kolesarjenje po južni cesti Čila, t.i. Carreteri Austral, kjer sva dnevno bili obdani z jezeri in slapovi, potem obisk vsemogočnega ledenika Perita Morena v Argentini, slana puščava Uyuni v Boliviji, kolesarjenje ob jezeru Titicaca s prelepimi razgledi, treking v lastni režiji do Machu Picchuja v Peruju in obisk Amazonke. Prav tako pa ljudje, kultura in običaji, ki so tako zelo drugačni od naših in vsa zanimiva hrana, ki sva jo okusili in za katero se nama ni sanjalo da obstaja.
Kako se zdaj, po nekaj letih, razlikuje vajino razmišljanje o potovanju?
Meniva da ne kaj dosti. Še vedno sva motivirani in željni avantur. Je pa res, da imava sedaj nekaj več sivih las, telo je malce starejše in bova videli kako bo, ko bova na poti. Upava, da se ne bo pretežko vstati iz šotora zjutraj. Leta zagotovo pripomorejo, da postane človek bolj izkušen in moder, zagotovo sva se dosti naučili iz prvega potovanja in sedaj bova denimo, med drugim, poskušali s seboj vzeti malo manj prtljage.
Imata kakšna prav posebna, prilagojena kolesa za pot?
Na prvo potovanje sva se odpravili s klasičnim aluminijastim prednjevzmetenim gorskim kolesom. Kolesi sva na koncu, ko sva obtičali v Ekvadorju, bili primorani prodati, saj jih niso vzeli na letalo. Tokrat pa se na pot vračava s popolnoma novima kolesoma, ki sta potovalni (železen CrMo okvir in trda vilica) in narejeni tako, da lahko gre čim manj stvari narobe.
Ali je vajin cilj samo kolesarjene ali si ogledata tudi kakšne znamenitosti?
Ah kje. Če bi bil cilj samo kolesarjenje potem bi naju gledali po televiziji, ko bi pedala poganjali na kakšni kolesarski dirki, ob boku Pogačarja in Rogliča.
Najin način kolesarjenje je počasen, tako da si dejansko dosti že lahko ogledava s samega sedeža, se pa probava vsake toliko ustaviti v kakšnem poceni hostlu, kjer preživiva 2 do 3 dni in si ogledava kaj zanimivega v okolici, se odpraviva na kakšen enodnevni treking ali si privoščiva kakšno lokalno hrano.
Kaj vse spakiraš na takšno odpravo, glede nato, da si zelo omejen s prtljago?
Manj je več, je dober napotek pri pakiranju za leto in pol. Dejstvo je, da boš vsako stvar, ki se jo odločiš vzeti s seboj, moral nositi na kolesu. Ko je cesta ravna ali gre navzdol še ni tako hudo, bolj se pozna, ko so na sporedu klanci.
Ene izmed glavnih stvari, ki jih bova vzeli s seboj na pot so: šotor, spalke, spalne podloge, prenosni kuhalnik, posoda za kuhanje, kolesarske nepremočljive torbe, filter za vodo, oblačila za vreme od -10 do +40 (kolesarska in casual), osebna higiena, nekaj rezervnih delov za kolo (če gre kaj narobe) pa seveda dokumenti, prva pomoč, solzilec (preventiva je vseeno boljša od kurative)…
Za konec pa še 4 najljubših:
Najljubša hrana na poti:
Anja: Humita, tradicionalna jed, ki izvira iz Andov in vsebuje mleto koruzo, sir in začmbe in je zavita v listje koruze in nato kuhana na pari.
Barbara: HumitaNajljubše mesto, ki sta ga obiskali skupaj:
Anja: Cusco (Peru)
Barbara: Cusco (Peru)Najljubša pijača na poti:
Anja: Api (Bolivija), tradicionalna, gosta, sladka pijača pripravljena iz koruze
Barbara: ApiBrez katere stvari ne greš na pot:
Anja: sončnih kolesarskih očal
Barbara: zložljivega stola, ki doda udobje po težkem dnevu
Vaju lahko kako ljudje podprejo?
Seveda. Zelo bova veseli vsakega prostovoljnega prispevka, ki ga je možno nakazati na najin Paypal ali preko platforme Buymeacoffee. Vsi podatki so dostopni na najinem FB blogu in Instagramu pod imenom THE BIKE WANDERERS. Za kakšne dodatne informacij in tiste, ki niso vešči socialnih omrežji pa puščava tukaj še najin email: thebikewanderers@gmail.com
Hvala že v naprej za podporo!
