Tisti, ki radi potujemo in raziskujemo svet, se v zadnjem letu na račun potovanj čutimo zelo prikrajšane zaradi vseh omejitev. Potovanja, ki so nam bila kar nekako samoumevna, so kar naenkrat postala (skoraj) nemogoča oziroma potekajo pod ustreznimi pogoji ter ukrepi. Potovati ali ne, je eno od najbolj pogostih najinih vprašanj v zadnjem letu. Glede na vso situacijo pri nas, sva se odločila da preizkusiva ” Staycation ali kako sva dopust preživela doma ”.
Potovati ali ostati doma?
Korona nam je dodobra prekrižala popotniške načrte in onemogočila potovanja, kot smo jih bili vajeni. To, da se da potovati na drug konec sveta z predloženim negativnim testom, ni nobena skrivnost. Se pa ob tem vseeno pojavi dvom, če tvegati ali ne. V veliki večini ljudje potujejo normalno in brez težav, se pa tukaj (vsaj nama) pojavi dvom. Je vredno vsega skupaj, če se karkoli nepričakovano zalomi? Lahko zaprejo meje, naredijo lockdown, lahko zbolimo, bomo lahko priši domov, nam bo test pokazal negativno. V avgustu 2020 sva raziskovala Hrvaško in ne morem pozabiti občutka, ko ne veš ali boš prišel pravi čas domov oziroma če bodo namenili dovolj časa za vrnitev. Zadnji dnevi tega dopusta, so bili popolnoma stresni, nesproščeni in čisto nič podobni dopustu.
S podobnimi dvomi in ogromno željo po potovanju, se srečujeva tudi midva v zadnjih tednih. Še posebno jaz, po že skoraj pol letnem premoru od službe in raziskovanj, niham med idejo, dajva kupit karte in med previdnostjo, da bo kasneje še dovolj časa za potovanja. Aplikacija za iskanje letalskih kart Skyscanner, je v uporabi skoraj vsak dan, a si na koncu vedno premisliva. Kako hitro se spreminjajo ukrepi in omejite pri nas, sva prav vesela, da ostaneva doma.
Kljub najinim zadržkom in previdnostjo, vseeno občudujeva ljudi, ki kljub neugodni situaciji potujejo. Po dolgem času je super na Instagramu spremljati storye iz potovanj po Dubaju, Kostariki, Maldivih, Mehiki in letos zelo priljubjenem Zanzibarju.
Govorice o ponovnem lockdownu
Govorice o ponovnem zaprtju države v začetku aprila, so bile iz dneva v dan bolj glasnejše. Vsi vemo, da obljubljenih in ”ključnih” enajst dni, se vedno spremeni v mesec ali več dolgo zaprtje v občinske meje. Škoda je izgubljati besede, kaj si o tem misliva, vseeno pa iz tega poskušava potegniti največ, kar lahko.
Čas pred ponovnim zaprtjem države in obljubljenim ustavljenim javnim življenjem, sva želela izkoristiti, kar se le da. Nisva se odločila za potovanje, ampak za malce drugače preživet teden dni. Ker so pri nas turistične namestitve še vedno zaprte, za spanje na divje pa je za naju še malce premrzlo, sva prišla na idejo, da najameva kombi (uporaba parkirišč za avtodome je bilo dovoljeno). Po raziskovanju za najem kombija ali manjšega avtodoma, sva prišla do zaključka, da nama je to kljub nizki sezoni predrago. Na srečo živimo v majhni, a izjemno raznoliki državi, ki ponuja ogromno. Namesto najema, sva se odločila, da bova delala dnevne izlete po Sloveniji kar od doma. Takšen način dopustovanja ima celo svoj izraz in se imenuje ”staycation”.
Kako sva izkoristila celotni teden oziroma najin prvi staycation?
Izraz staycation pomeni počitnice, ki jih preživimo doma in ne v tuji, vključujejo pa enodnevne izlete, ki jih delamo od doma. Če sem popolnoma iskrena, takšen način počitnic nebi nikoli izbrala, saj sva se vedno raje odpravila kam dlje, oziroma sva vedno raje prespala na destinaciji. A situacija v kakršni smo se znašli, nas tudi potisne do točke, da moramo včasih malo pokukati izven svojih okvirjev. Zavedava se, da v teh časih ni pomembno, kako daleč lahko greva in koliko časa bova na poti. Pomembno je, da sploh lahko greva in ta čas izkoristiva najboljše kar ga lahko.
Na voljo sva imela sedem dni, ki sva jih izkoristila za izlete in stvari, za katere drugače nimava časa.
Smuka na Krvavcu
Nič ni boljšega od spomladanske smuke. Konec marca je bilo na Krvavcu še vedno dovolj snega za odlično spomladansko smuko, ki je v dopoldanskih urah ponujala res vrhunske pogoje za smučanje. Tako sva izkoristila ugodne cene smučarskih kart med tednom in se prvi dan odpravila na smučanje na Krvavec.
Smuka na Rogli in nakupovanje v Ikei
Na Roglo hodiva smučati že od nekdaj. Je nama najbližje smučišče in tukaj tudi zelo rada smučava. Na Roglo sem šla smučat kar sama, saj Klemen ta dan ni imel dopusta. Sprva sploh nisem vedela, če bi šla, ampak na koncu mi res ni bilo žal, da sem izkoristila dan za odlično smuko. Konec marca so bili tudi na Rogli vrhunski pogoji za smučanje.
Popoldne sva se odpravila v Ikeo, za obisk katere sva si že pred enim tednom rezervirala vstopnici. Nisva šla z posebnim namenom, bolj sva si šla ”pasit učke”, kot bi jaz rekla.
Plezanje ferate na Lisco
Nad plezanjem ferat sva se navdušila lani jeseni in res sva že komaj čakala, da bo dovolj toplo, da preplezava še kakšno. Ena od nama najbližjih lažjih ferat, je ferata na 948 metrov visoko Lisco nad Sevnico. Lisca je izjemno priljubljena izletniška točka v Posavju, ki je poznana predvsem po vremenskem radarju na vrhu, zadnja leta pa na svoji prepoznavnosti pridobiva tudi na račun ferate.
Gre za precej lepo zastavljeno plezalno pot, ki je sestavljena iz petih delov. Posebnost ferate je, da lahko vsakega od teh petih delov enostavo obhodimo, če ugotovimo, da je prezahteven za nas. Ferata ima oceno B/C in je tako primerna tudi za nas začetnike, zadnji del ferate pa doseže oceno D/E.
Midva sva med plezanjem ferate izjemno uživala in jo preplezala brez težav. Meni se je malo zataknilo le pri zadnjem, najtežjem delu. Korona izpred par tednov, je pri meni pustila nekaj posledic in sem malo precenila svojo fizično moč. Zadnji del nisem želela izpustiti in sem ga preplezala. Na sredini sem ugotovila, da je to enostavno preveč zahtevno zame. Na srečo mi glava v takšnih situacijah ne zažene panike in sem se nekako s težavo privlekla do konca. Vsekakor dobra šola za naprej.
Na vrhu Lisce se nahaja Tončkov dom, kjer strežejo odlično hrano in mrzlo pijačo. Na vrhu sva ugotovila, da se Lisca nahaja v Posavju, ki je bila v tem času obarvana rumeno. Po dobrih pol leta, sva lahko v gostilni spila več kot zasluženo pivo.
Robanov Kot
V Robanov kot, ki se nahaja blizu Logarske doline, sem se tokrat odpravila v družbi moje dobre prijateljice. Gre za alpsko dolino, s 5 km dolgim in 400 metrov širokim dnom, med Krnico pod Ojstrico ter izliva potoka Vela v Savinjo. Za pot do Robanove planine sva potrebovali dobro uro hoje, ki je bila tokrat prekrita še s snegom.
Dovžanova in Pokljuška soteska
V februarju sva se prvič odpravila v okolico Tržiča in sicer na sankanje na stari Ljubelj. Priznam, da nikoli nisem razmišljala, da lahko Tržič z okolico sploh kaj zanimivega ponudi, a sem se pošteno zmotila. Tokrat sva za dnevni izlet ponovno odpravila v Tržič, kjer sva si ogledala čudovito Dovžanovo sotesko. Pot pričneva v naselju Čadovlje in se odpraviva skozi gozd po razgledni učni poti, ob soteski, ki jo je ustvarila Tržiška Bistrica. Izbiramo lahko med vei odseki, ki jih bomo prehodili. Midva izbereva pot čez razgledišče, kje doživiva rahlo presenečenje. Gre za zavarovano razgledno pot, ki vključuje jeklenico in kline, po katerih nadaljujemo pot. Nama sicer to ne predstavlja težav, jo pa najinemu kužku, ki nama je ta dan delal družbo. Na srečo je dovolj mali, da ga je Klemen preprosto vzel v roke in nesel po zavarovani poti.
Po ogledu Dovžanove soteske sva imela v planu ogled Stegovniškega slapu in lažji pohod na Kofce, ki so znane po odličnih štrukljih. Ker je bila koča zaprta in ker je Klemen doma pozabil pohodne čevlje, sva idejo o vzponu opustila. Vsekakor drugič prideva z ustreznimi čevlji in seveda ko bo možno dobiti štruklje. Vsekakor bodo dobra motivacija za pohod.
Ostalo nama je še nekaj časa in sva se odločila, da se zapeljeva proti Bledu. A greva na Osojnico ali okoli Blejskega jezera? Med razmišljanjem dobim preblisk, da se nedaleč od Bleda nahaja še ena dosti manj obljudena soteska. Zapomnila sem si le sliko z Instagrama in vedela le kako približno izgleda. Na pomoč mi priskoči google, ki pravi, da gre za Pokljuško sotesko. Pa greva pogledat.
Avto pustiva na samotnem parkirišču ob začetku poti in se odpraviva po označeni poti. Pot sama po sebi ni zahtevna, le tokrat sva zaradi obilice snega v soteski imela nekaj težav pri hoji. Po manjšem vzponu prideva do prvih sten, ki ponekod segajo do 50 metrov visoko. Na koncu soteske, je visoko v skali speljana lesena Galerija kraljeviča Andreja. Imela sva idejo o krožni pot, ki je speljana čez galerijo, a sva idejo zaradi skoraj neprehodnega prehoda in padajočega snega, raje opustila.
Divja pokljuška soteska je kraj, kamor se bova še zagotovo vrnila. Imela sva občutek, kot da bi se znašla v nekem divjem filmu. Popoln mir in tišina, v objemu mogočnih sten, so vsekakor vredni obiska.
Supanje v Bohinju
Zadnji dan pred zaprtjem države, nam je postregel s čudovitim sončnim vremenom in temperaturami vse do 25 stopinj. V planu sva imela smučanje na Krvavcu ali morda na Voglu, a sva idejo opustila. Najin kuža je bil že nekaj dni prej čisto poklapan, ker je moral ostati doma, ko sva midva šla smučat in plezat. Pa da se razumemo. Pri mojih starših ima praktično drugi dom, tako da mu tam nič ne manjka. A vseeno, če greva midva nekam, on pričakuje, da gremo vsi trije.
Pa sva opustila idejo o smučanju in sva raje prijetne temperature izkoristila za otvoritev sup sezone na Bohinjskem jezeru. Najprej sva se zapeljala do Koče pri Savici in parkirala avto. V petnajstih minutah sva prišla do slapu Savica, ki sva ga tokrat imela popolnoma zase.
Kasneje se zapeljeva nazaj v Bohinj in na parkirišču ob plezališču Skalca, pustiva avto. Pred nama je “najtežji” del dneva, in sicer, napihniti sup. Medtem ko Klemen svojega že napihne, jaz razmišljam, da se mi precej pozna, da (še) nisem v formi za pumpanje. Razmišljam ali se spraviti v formo ali si olajšati zadevo in kupiti električno pumpo 🙂
Dan kot je bil ta, bi ga ponovila vsak dan. V teh hladnejših mesecih sem kar malo pozabila, kakšen balzam za dušo so prijetne temperature in supanje. Na vodi smo preživeli skoraj dve uri in se za ta čas vsaj malo oddahnila od tega vedno bolj ponorelega sveta. Na koncu sva bila midva zelo zadovoljna z dnem, najin kuža Luc pa tudi, ker je lahko šel zraven naju.
Bova staycation ponovila?
Zagotovo, sploh če se bo še dolgo nadaljevala situacija z omejitvami. Čeprav se pred tem nebi nikoli odločila za takšen ”dopust”, morava priznati, da na koncu sploh ni bilo slabo. V osmih dneh sva dvakrat smučala, preplezala ferato, raziskovala Slovenijo, otvorila SUP sezono in ne-navsezadnje še naredila en kup stvari, za katere drugače nisva imela časa. Preživljanje takšnega dopusta sicer ni primerljivo s tedenskim oddihom nekje od doma, ampak v zdajšnji situaciji je takšna ideja naravnost odlična.
Če potrebujete oddih ali imate le viška nekaj dni dopusta, porabite ga. Odpravite se na dnevne izlete, povzpnite se na bližnji hrib, ali pa čas izkoristite le za druženje z prijateljico ali sosedo, ter postorite kakšno stvar doma, s katero vedno odlašate.
