Maroko: Prihod v Casablanco (1. dan)

Ob 2.50 začne nekaj zvoniti in samo ugasneva to nadležno zvonjenje. Isti scenarij se ponovi ob 3.00 uri, ko me Klemen zbudi, da je zadnji čas, da vstaneva. Med mojim negodovanjem nad nečloveško uro, mi še mimogrede pripomni, da naj prihodnjič iščem kasnejše ure letov.

Tako se ob 4. uri zjutraj odpeljeva proti Benetkam in po treh urah vožnje pustiva avto na parkirišču, ki sem ga rezervirala pred enim mesecem preko spletne strani Parkviva. Parkirišče se nahaja 1.5 kilometra stran od letališča Marco Polo, do tja pa naju zapelje shuttle bus. Za 12 dnevno parkiranje na varovanem parkirišču sva odštela 52 eurov, v zakup pa sva vzela, da sva ključe od avta pustila tam, kar je pa precej pogosta praksa.

Ob prihodu oddava prtljago, se malo sprehodiva skozi dutty free trgovine in je že počasi čas, da poiščeva pravi gate, od koder poletimo proti Rimu. V Rimu imava dve urni postanek, katerega izkoristiva za dobro kavo, ker jo oba res nujno potrebujeva.

Proti Maroku oziroma Casablanci poletimo z enourno zamudo. Po pristanku nam razdelijo kartončke, ki ga mora vsak izpolniti, da lahko vstopi v državo. Vize za Maroko slovenski državljani ne potrebujemo, če bo naše bivanje krajše od 90 dni. Ob pristanku priporočava, da kartonček izpolnite kar se le da hitro in se postavite v vrsto (priporočava, da imate s seboj svoje pisalo). Midva sva se malo obotavljala in naletela na takšno gnečo, da sva čakala eno uro, vse skupaj pa še traja bistveno počasneje, saj so tukajšnji ljudje izjemno počasni.

Ko urediva vse skupaj se odpraviva naprej, da dvigneva prtljago, ki je že bila zložena, ker se je na imigraciji tako vse zavleklo. Že od daleč vidiva Klemnov nahrbtnik, mojega pa nikjer in že ob oddaji prtljage, ko sem razmišljala ali bi vzela svoj nahrbtni kot ročno prtljago ali ne, sem imela čuden občutek, da kaj če slučajno izgubijo mojo prtljago. No in ravno to se je zgodilo, moja prtljaga ni prišla na cilj. Primorana sva bila poiskati pisarno Alitalije, kjer sva prijavila izgubljeno prtljago. O njihovem delu oziroma sistemu dela rajši nebi izgubljala besed, pripomnim lahko edino to, da upam, da čimprej najdejo moj nahrbtnik. Naši izgubljeni prtljagi lahko sledimo preko spletne strani world tracer.

Čeprav sva na najinih dosedanjih potovanjih vedno potovala z javnim prevozom, sva se tokrat odločila, da ker imava za raziskovanje Maroka na voljo le 12 dni, sva tokrat rajši izbrala najem avtomobila, saj bova tako lahko potovala hitreje in videla več.

Glede na to, da sva prvič rentala avto, sva od začetka bila kar precej previdna, saj sva na forumih prebrala kako te agencije prinesejo naokoli in da plačaš še kakšno zavarovanje zraven, čeprav ga nisi želel. Zato sva se odločila, da avto rentava pri eni izmed znanih agencij in po pregledu teh sva se odločila, da avto rezervirama preko spletne strani Economybookings (agencija LocationAuto Morocco), saj so imeli najbolj ugoden najem in tudi cena kasko zavarovanja je bila daleč najcenejša. Pri rezervaciji avta v Maroku je potrebno biti pozoren na ”drobni tisk”, da nimamo omejitve kilometrov in, da ima avto klimo (če jo seveda želite). Za 12 dnevni najem bova skupaj z kasko zavarovanjem odštela 260 eurov. V Maroku potrebujeva tudi navigacijo, ki jo lahko za okoli 50 eurov najamemo ob prevzemu avta, ker pa imava midva svojo, sva si raje doma naložila ustrezno karto in tako privarčevala tisti denar.

Ko sva prevzela najinega Hyundai-ja i10, sva se podala v maroški prometni kaos. Odločila sva se, da si Casablanco pustiva za zadnji dan in da se kar danes že odpraviva proti Rabatu, kjer sva si prvič preko strani AirBnb rezervirala sobo.

Ulica kjer sva spala

Po dolgotrajnem iskanju in poigravanju z navigacijo, da najdeva pravi naslov, kjer imava rezervirano sobo, končno najdeva sobo izven centra mesta. O čistoči sobe, predvsem kopalnice, bi se dalo razpravljati, vendar je bil dan izjemno dolg, predvsem pa stresen, zato se s čistočo ne obremenjujeva preveč in samo padeva v posteljo.

Stroški: