Tole objavo sem imela spisano že kar nekaj časa. Precej dolgo mi je tema o najini ”neresnosti” visela nad glavo in nekega večera me je prijelo, da sem jo iz glave spravila na računalnik. Pa je počasi prišel čas, da jo objavim.

Ko si star dvajset let, ni nič nenavadnega, če žuraš, spiš do kosila, hodiš pozno spati, nimaš partnerja, mogoče celo raziskuješ svet. Ko prestopiš prag 25 let in s svetlobno hitrostjo drviš proti tridesetim letom, okolica nekako od tebe pričakuje, da v tem času zaključiš študij, si najdeš partnerja in službo, se poročiš, se zakreditiraš za nadaljnjih 20 ali celo 30 let, nekje vmes pa pridejo še otroci. Če pri tridesetih letih nisi poročen, nimaš kredita in otrok, si (za nekatere) preprosto čuden. Pa je temu res tako?

Vprašanja in komentarji v smislu: ”A se še nista naveličala potovanja? Počasi bosta morala gledati na prihodnost! Zdaj sta pa že toliko časa skupaj, da bi morala razmišljati o otroku? A nebi rajši denar, ki ga odštejeta za potovanje, raje privarčevala za nakup stanovanja?”

Najin odgovor je NE. Nisva se naveličala potovanj in se jih verjetno tudi nikoli ne bova. In ja, tudi gledava na prihodnost. Pri nama to pomeni, da so prioriteta potovanja, ostali del življenja si prilagodiva temu. Zavedava se, da imamo samo eno življenje in da ga je treba izkoristiti v naših zmožnostih. Nekako se drživa načela, da delava zato, da živiva in ne da živiva zato, da delava. In kdaj bosta imela otroke? Ko bo čas zato.

Eden izmed razlogov za moje razmišljanje, je tudi prejšnja služba, ki sem jo kot študent kar šest let z veseljem opravljala. Dom upokojencev, vsakodnevni stik z njimi, njihove bogate življenjske zgodbe in modri nasveti. Eden izmed največkrat slišanih nasvetov, ki sem ga dobila, je bil ta, da naj uživam in živim življenje ter da naj potujem. Leta hitro minejo in hitro se zgodi, da si starček. Na stara leta ti materialne stvari ne pomenijo nič, veliko ti pa pomenijo spomini, ki si jih ustvaril tekom svojega življenja in teh spominov ti nihče ne more vzeti.

Velikokrat dobiva vprašanje, zakaj denar zapravljava za potovanja, namesto da bi raje varčevala za prihodnost. Verjetno res gledava na življenje drugače kot najini vrstniki, ki si življenje ustvarijo po pričakovanem zaporedju. Zaporedje je nekako takole: zaključiš fakulteto, si poiščeš službo in partnerja, potem se poročiš in vzameš kredit za naslednji 20 ali celo 30 let in si kupiš stanovanje, za piko na i še pridejo otroci. Midva nisva takšna in zaenkrat svoje veselje in smisel vidiva v odkrivanju sveta. Kar pa še ne pomeni, da ne razmišljava o prihodnosti, otrocih in ostalih stvareh v življenju.

Eno izmed pogostih vprašanj, ki jih dobiva, je tudi ta, kaj vidiva v potovanjih? Ljudje bi razumeli, da bi hodila na destinacije, kot so Maldivi, Sejšeli, all inclusive poležavanje v Egiptu itd., ampak najina potovanja so vse drugo, samo uživancija ne. Najina potovanja izgledajo nekako takole: vožnja na razpadajočih in nagužvanih avtobusih brez klime na Šrilanki, prehranjevanje na otroških stolih sredi najbolj prometne ulice v Bangkoku, spanje v poceni sobah v Maroku, barantanje z domačini v Aziji, prilagajanje drugi kulturi… To res ni užitek (po mnenju nekaterih). Vedno pravim, da smo si ljudje različni. Medtem ko si nekdo ne predstavlja dopusta nikjer drugje kot na Hrvaški obali, drugi v Egiptu z all inclusive ponudbo, si nekateri ne predstavljamo dopusta drugače, kot da svet odkrivamo z nahrbtnikom na ramenih, čeprav nekomu ta stil potovanja predstavlja kot ”klošarski” način. In ja, tudi ta izraz sva že slišala.

Sva tudi osebi, ki mislita s svojo glavo in se ne ozirata na pričakovanja družbe, zato sva včasih za koga tudi ”čudna”. Za naju ni utečeno in prenatrpano življenje, zato rada tekom leta pobegneva drugam in zamenjava okolje in se tako za nekaj časa odklopiva od vsega. Predvsem rada potujeva zaradi spoznavanja novih kultur, ki nama širijo najina obzorja. Navdušujejo naju fotografije na spletu, ki prikazujejo drugačno kulturo, ljudi, čudovito pokrajino, pisan podvodni svet, znane znamenitosti po svetu, rajskih plaž… To ne želiva samo gledati  na slikah, ampak to preprosto doživeti.