Na Veliki planini se je zima poslovila, sneg je po večini že skopnel, izpod zimske oddeje pa so že pokukali prvi znanilci pomladi – žafrani. Velika planina je čudovita v vsakem letnem času, prav poseben čar pa ima ponavadi v prvi polovici meseca aprila, ko na plan pokukajo prvi žafrani in tako se celotna planina odene v vijoličaste preproge žafranov. Žafrani cvetijo od enega do deset dni.
Cvetoči žafrani
Lani sva bila prvič v času cvetenja žafranov na Veliki planini, zato sva se letos tudi odločila, da jo obiščeva. Pot do Velike planine naju vodi mimo Mozirja, Gornjega Gradu, od koder pa po nekaj kilometrih vzpona prideva na vrh prelaza Černivec. Le nekaj 100 metrov nižje po prečkanju prelaza, opaziva tablo Kranjski Rak, ki naju usmeri ostro desno v hrib. Cesta naju po nekaj kilometrih pripelje do še enega prelaza Volovljek ter gostišča Kranjski Rak, za katerim zavijeva takoj levo na cesto proti Veliki Planini. Pot naju pelje naprej po makedamski cesti, ko prispeva do križišča, na katerem zavijeva levo in po kakšnih dveh kilometrih začneva iskati parkirišče.
Poti so dobro označene, zato slediva označbam za Veliko in Malo planino skozi dobro uhojeno gozdno pot. Pot se vzpenja skozi gozd, ko nekje po 30 minutah hoje prispeva do Gojške planine, kjer se bohoti na tisoče žafranov. Od tam kreneva proti Mali planini, mimo Domžalskega doma do Velike planine.
Ob prihodu na Veliko planino sledi presenečenje, saj še tam ni žafranov, saj so ti trenutno samo na Gojški in Mali planini. Tako, da sva bila za kakšen teden prehitra. Čeprav še na Veliki planini ni bilo žafranov sva se jih dosti naužila na Gojški planini, ki je bila naravnsot čudovita.
