
Za najino prvo potepanje z avtodomom sva izbrala Španijo, ki je znana kot zelo popularna t.i. vanlife destinacija. Na pot sva se odpravila v drugi polovici aprila, s tem pa izkoristila kar tri praznike. Na pot sva se odpravila brez konkretnega plana in z nekaj must see destinacijami, ki jih želiva obiskati. Tale potopis je v prvi vrsti napisan predvsem za naju in najine spomine, vsekakor pa zanimiv tudi za branje za nekoga, ki se odpravlja v Španijo z avtodomom.
1.dan: Petek, 15.4.2022
Iz službe se odpraviva ob 12.00 uri in se odpraviva hitro domov, da dokončno spakirava stvari. Zaradi celotne norije zadnji teden, povezane s homologacijo in pripravo kombija, naju je čas konkretno povozil. Nič zato. Ko sva bila gotova, greva na hitri test in že pičiva po avtocesti. Na hitro se ustaviva v Primarku in skočiva še nekaj pojest… lačen si čisto drugačen in lažje je potovati s polnimi želodčki…
Kilometri po Italijanski cesti kar bežijo. Nisva imela konkretnega plana, kje bova prespala oziroma kje, je najin cilj. Okoli polnoči se ustaviva na počivališču, nekaj kilometrov pred Genovo. Razmišljala sva ali prespiva tukaj, saj sva slišala že mnogo zgodb, ki se dogajajo na italijanskih počivališčih. Mnogo vlomov in tatvin, kar si vsekakor ne želiva. Nekako se nama počivališče ne zdi neprijetno, zato v družbi nekaj avtodomarjev prespiva kar tukaj.
Nočitev: parking pred Genevo
2. dan: Sobota, 16.4.2022
Zjutraj se zbudiva precej nenaspana, saj dolgo nisva mogla zaspati in tudi hrup tovornjakov na avtocesti je prispeval svoje. Na hitro nekaj pojeva ter narediva plan za naprej. Precej optimistično se odločiva, da se danes odpraviva do Monaka, pred tem pa narediva še krajši postanek in greva splezat ferato Degli Artisti. Voziva se po Azurni obali, čez slikovita mesteca in prekrasno obalo. Skleneva, da se kmalu vrneva.
Ferata se nahaja nedaleč stran od obale. Zračna linija morda res ni daleč, da pa prideš do izhodiša, je pa nekaj čisto drugega. Ozka in ovinkasta cesta, ki se vije kot jara kača. Z osebnim avtomobilom nebi bilo težav, s kombijem je pa to nekaj čisto druga. Tukaj naju je izučilo, da morava vedno preveriti kakšna je cesta.
Kombi pustiva dva kilometra pred parkiriščem, ker do njega vodi precej razrita makadamska cesta, ki ni primerna za kombi. V roku ene ure sva na izhodišču ferate, kjer si nadaneva plezalno opremo in pričneva s plezanjem. Občutek v steni po polletni pavzi, je božanski.
Ferata Degli Artisti je lažja ferata, ocenjena z oceno B/C in je tako primerna tudi za začetnike. Med plezanjem sva naletela na tri skupinice, ki sva jih prehitela. Najboljši del ferate je viseči most, ki malce pospeši utrip srca in popestri samo plezanje. Ferato sva preplezala v 2.15h in naredila okoli 700 metrov višinske razlike. Čeprav je ferata relativno enostavna, še vseeno zahteva nekaj fizične kondicije zaradi same dolžine.
Na vrhu na hitro narediva nekaj fotk in se vrneva nazaj v dolino. Veliko zmede delajo oznake, da sploh ne veš kam kažejo in katera pot je prava. Midva izbereva bolj shojeno, a se verjetno izkaže za napačno, saj sva sestopala 1.30 h. V veliko pomoč nama je bil google maps, s katerim sva imela približno orientacijo, kje sva.
Precej utrujena prideva do kombija in se po precej ovinkasti cesti zapeljeva do avtoceste, kjer pot nadaljujeva preko Francoske meje, do Monaka. V navigacijo nastavim koordinate mesta, ki sem ga že nekaj časa nazaj našla na aplikaciji Park4night. Parkirava visoko nad Monakom, ki je razsvetljen v vsem svojem sijaju. Prespiva v družbi nekaj avtodomov.
Nočitev: nad Monakom
3. dan: Nedelja 17.4.2022
Prebudiva se v toplo jutro, z fenomenalnim razgledom na Monako, predvsem pa z mislijo, da bi se vanlifa in prebujanja na takšnih mestih z lahkoto navadila. Pripraviva si zajtrk in se spustiva v Monako. Ob vstopu v državo si obvezno izklopiva mobilne podatke (drugače bi bil najin dopust izjemno drag) oziroma si nastaviva ročno, da nama vleče samo francoski signal.
V Monaku naj bi bila prepovedana vožnja z avtodomi, čeprav table nisva zasledila. Parkirava lahko le v garažni hiši na obrobju države, ki je dovolj velika, da lahko v njej parkiraš avtodom (3.4 metre višine). Vožnja po monaških cestah, je vse prej kot užitek. Ogromno križišč, odcepov, tunelov pod mestom, kjer tudi navigacija izgubi signal in enostavno ne deluje več. Če dodaš še izjemno slab francoski signal, je vožnja res težavna. Naredila sva kar nekaj krogov, da sva prišla do omenjene garaže.
Monako je druga najmanjša država na svetu, ki ima okoli 39 tisoč prebivalcev. Je predvsem država glamurja, luksuznega življenja, prestižnih dogodkov in nesramno dragih avtomobilov. Pred ogledom Monaka nisva imela pretiranih pričakovanj, a naju je mesto precej navdušilo. Predstavljala sva si ga točno tako, kot sva ga doživela. Res je, da je veliko betona, zgradbe, ki so zaradi prostorske stiske postavljene v višino, ampak vmes je toliko zelenja in urejenih parkov, da si ne moreš predstavljati. Rekla bi, da je kot neka luksuzna urbana džungla.
Ogledala sva si del prizorišča formule 1, kjer poteka velika nagrada Monaka, slavni casino Monte Carlo, kjer so snemali tudi James Bonda, glavno ulico Monte Carlo, se povzpela na nekaj razglednih točk od koder sva imela pogled na obe marini ter obiskala La Rocher, stari del mesta. Tukaj se nahaja tudi prinčeva palača, kateri se je ob najinem prihodu ravno odpravljal iz palače. Naju je hotel povabiti na kavo, pa je rekel, da se mu ravno mudi 😛
Za ogled Monaka sva porabila okoli 5-6 ur, za garažno hišo pa sva odštela 18 eur. Nazaj grede proti garažni hiši, sva naletela na McDonalds z precej normalnimi cenami, zato sva na hitro še nekaj pojedla. Med ogledom Monaka sva spremljala tudi cenike pred restavracijami in moram reči, da so cene za naš standard res visoke. Za špagete carbonara ali pico margarito je bilo potrebno odšeti 15 eur ali več. Kar nekaj je tudi manjših pekarn, kjer lahko za solidno ceno vzamete senvič, kos pice ali kebab.
Popoldne se odločiva, da jo potegneva kar do francosko-španske meje. Presenečena sva kako draga je francoska avtocesta in sama pri sebi priseževa, da se ne bova nikoli več pritoževala nad ceno naše vinjete. Na francoskih avtocesti praktično na vsakih nekaj kilometrov plačujeva cestnino, to pa je možno samo z bančno kartico. Za avtocesto sva v parih urah odštela okoli 80 eurov.
Zvečer se parkirava nekje na podeželju med vinogradi in v bližini jezera Villeneuve-de-la-Rahopri mestu Perpignan, tudi prespiva.
Nočitev: pri jezeru v bližini kraja Pollestres (42.636 2.886145)
4. dan: Ponedeljek 18.4.2022
Preživiva precej mirno noč in se prvič na poti res naspiva. Pospraviva kombi, pojeva zajtrk in se odpraviva proti manjšemu obalnemu mestecu Collioure. V aplikaciji P4N nastavim parkirišče v neposredni bližini mesta, a kaj ko prideva tja, je že vse zasedeno. Počasi se navajava, da je potovanje in parkiranje z avtodomom precej težje, kot z avtom. Za veliko parkirišč sva prevelika ali previsoka. V mestu opaziva tablo za PZA in ji slediva. Bolj kot se približujeva, bolj ugotavljava, da je sredi ničesar, hoja do mesta pa kar dolga. Malo pred tem ob cesti opaziva parkiran še en avtodom in se odločiva, da tudi midva parkirava tukaj. Dobro zakleneva kombi in se odpraviva peš v dvajset minut oddaljeno mesto.
Collioure je manjše in slikovito obalno mestece, ki se nahaja v bližini meje s Španijo. Mestece izstopa po svojih pisanih hiškah, plažah v središču mesta, gradom s pogledom na mesto in utrdbo, ki spominja na Dubrovnik v malem. Okolica mesta je super za pohode ali kolesarjenja, obdana pa predvsem z vinogradi od koder prihaja tudi priznano vino AOC. Vsekakor vredno postanka.
V bližini mesta se nahaja tudi zanimiv rt Phare du cap Bear in svetilnik, ki sem ga zasledila na Instagramu. V navigacijo dodava koordinate, ne pogledava pa ceste, ki vodi do tja. Spet pozabiva, da imava avtodom in ne avto. Nekaj kilometrov ceste do rta, je speljane visoko nad klifom, kar je prava paša za mojo oči, malo manj pa za Klemnovo šofiranje po ozki in ovinkasti cesti. Spet poslušam, da moram drugič preverit kakšna je cesta, a samo na hitro prikimam, ker je tukaj res izjemno lepo. Parkirava v neposredni bližini svetilnika, ki je res lep in drugačen od ostalih. Malo naprej od njega, se nahaja še omenjeni rt in pa vojaško območje. Zaradi vetra in vojaškega območja hitro opustim idejo, da spustiva drona v zrak.
Počasi zaključiva s Francijo in se končno odpeljeva proti Španiji.
Hola Espana …Končno.
Na meji na srečo ni bilo nikogar, ker iskreno povedano nama je hitri test potekel že včeraj. Nesmiselno nama je bilo plačevati za nove teste, če ni nikjer nobene kontrole. Popoldne prispeva v Girono, kjer se parkirava na večjem PZA-ju na obrobju mesta. Resnično prijetno parkirišče, toplo vreme pa nas kar boža in prvič letos oblečeva tudi kratke hlače.
Nočitev: PZA Girona (41.990315 2.72402)
5. dan: Torek 19.4.2022
Danes je na vrsti ogled starega dela mesta Girone, do koder se iz parkirišča odpraviva kar peš. Girona se nahaja v severni Kataloniji, ne preveč daleč od Francoske meje. Od Barcelone je oddaljena 1.30 h vožnje, do obale Costa Brave pa le 1 uro vožnje. Samo mesto nima nekih posebnih oziroma hudo znanih znamenitosti, ima pa nek svoj čar in je vsekakor vredna obiska. V zadnjih letih je Girona postala popularna predvsem na račun filma Igra Prestolov, kjer so nekaj prizorov posneli tudi tukaj.
V parih urah si ogledava Gironsko katedralo, ki je glavna atrakcija mesta. Katedrala je bila zgrajena med 11. in 18. stoletjem in ima najširšo gotsko ladjo na svetu, ki jim je med gradnjo povzročila kar nekaj preglavic. Notranjost katedrale si za 10 €/osebo lahko pogledamo tudi od znotraj.
Sprehodiva se tudi skozi judovsko četrt, kjer najdemo najožje ulice v mestu, od tukaj pa raziskovanje nadaljujeva na mestno obzidje, od koder je prekrasen razgled na stari in novi del mesta Girone. Med obiskom mesta poiščeva simbol Girone in to je med turisti zelo popularna skulptura ”Girona Lioness”. Naj bi bila levinja, ki vsaj naju prej spominja na podlasico. Kakorkoli, pravijo, da si moraš nekaj zaželeti in jo poljubiti na zadnjico. Za to so včasih imeli prav namenjene stopnice, ki so jih pa na veliko žalost turistov odstranili.
Posebnost Girone so tudi številni mostovi, ki prečkajo reko Onyar in pogled na pisane hiške ob njih. Med njimi najbolj izstopa rdečo-rjav kovinski most, ki je delo Eiffla.
Po ogledu si na trgu privoščiva še vsak svoj hamburger, ki jih jedo prav vsi in pravo špansko sangrio. Namesto naročenih pol litra, dobiva liter sangrije. Midva se samo spogledava in vprašava, če bova zmogla? Ni problema. Vse ostalo je preteklost, lahko pa rečem, da če nisi navajen alkohola, so španske sangrije izjemno močne hihi.
Sita in odžejana se odpraviva nazaj proti parkirišču, kjer naju čaka najin Milan. Po vsej hoji si oddahneva v kombiju in kar naenkrat Klemen skoči ven iz kombija, ker je videl, da se nekdo sklonjen plazi okoli najinega kombija. Klemen ga vpraša kaj počne in ga vpraša, če so to njgovi čevlji (čevlje sva imela zunaj pred vrati). Človek vrne čevlje, ko mu Klemen zagrozi, da bo poklical policijo. Naj povem, da nas je bilo na parkirišču parkiranih vsaj 20 avtodomarjev. Oba šokirana, malo premlevava kaj se je ravnokar zgodilo in ugotoviva, da so bili moji čevlji zunaj, ki jih pa seveda ni. Čevlji niso bili najcenejši in itak mamljivi za ukradit.
Za najinim kombijem, je bil že cel dan parkiran moder kombi in Corsa, v bližini pa neka ženska. Klemen je imel občutek, da se je moški vsedel v Corso, po tem ko mu je vrnil čevlje. Šel je do tega avta in pogledan notri, nakar je takoj priletela ženska in rekla, da je videla moškega, da je najprej šel po moje čevlje, nato po Klemnove. Uspela ga je celo slikati, medtem ko registrske kao ni uspela. V precej polomljeni angleščini in s pomočjo google translate pove, da spi v kombiju, vsake toliko pa se naokoli zapeljala s Corso. Precej nenavadno ane?
Tudi dve uri za tistim je sedela v avtu, se dvakrat celo odpeljala in prišla nazaj. Med drugim sva opazila tudi, da druga ženska hodi po parkirišču z nahrbtnikom in v slušalko govori, od kje so avtodomi. Ob vsem tem, se res nisva več počutila varna in mirna na tem parkirišču, zato se raje odpeljeva, nekaj kilometrov naprej v manjši kamp na podeželju, kjer sva plačala 10 € za nočitev.
Ob vsem tem se ne gre toliko za tiste čevlje, bolj za to, da se v Španiji po takšnem dogodku ne počutiš več varnega. Res si nebi mislila, da ti lahko nekdo ukrade čevlje izpred vrat. Definitivno pa šola za naprej, da ne puščava nič zunaj in da bova še bolj pazljiva pri iskanju mest za nočitev.
Nočitev: Kamp Can Freu Casa de Colonies, 10 € (41.878222 2.72402)
6. dan: Sreda 20.4.2022
Uf… današnja noč ni bila nič kaj prijetna. Nelagoden občutek iz prejšnjega dne je ostal in nisva kaj veliko spala, čeprav sva spala sredi podeželja v kampu. Dan si vzameva precej v easy in si pripraviva plan za ogled Katalonije in Barcelone. Popoldne se odpraviva proti Loret de Marju. Na poti naju ves čas spremlja dež, zato se ustaviva v enem večjem nakupovalnem centru, da kupiva dežnik in greva malo čez trgovine, da hitreje mine čas.
Popoldne se parkirava na večjem PZA-ju v mestu Blanes. Zaradi boljšega občutka, ritko od kombija parkirava med dva večja avtodoma.
Nočitev: PZA Blanes (41.668733 2.784511)
7. dan: Četrtek, 21.4.2022
Tudi danes vreme ne sodeluje z nama. Zunaj dežuje in tudi za prihodnje štiri dni je napovedan dež, midva pa sva ravno včeraj naredila plan za Barcelono. Na hitro se odločiva, da greva lovit sonce v 450 km oddaljeno Valencijo. Itak sva na dopustu, Valencijo pa je že dlje časa na najinem ”wish listi”. Ravno to je tudi čar vanlifa, brezskrbno potovanje in spreminjanja načrtov.
Na poti se ustaviva tudi na obrobju Barcelone in si v camping trgovini kupiva ACSI kartico. Gre za kartico ugodnosti, ki stane 18 eur, z njo pa imamo v več kot 3000 kampov po Evropi izven sezone ugodnejšo ceno kampiranja. Za ceno 12-22 €/dan dobimo vključeni dve osebi, parcelo, psa, topel tuš, elektriko itd. Skratka zelo priročna in uporabna kartica. Zraven sta priloženi še dve debelejši knjigi, kjer je seznam vseh kampov ter kartica, ki jo izpolnimo in jo ob prijavi priložimo na recepciji. Vezana je na eno osebo.
Kilometri kar bežijo in bežijo, midva pa počasi začneva uživati v Španski pokrajini. Sedaj dolgočasna in neobdelana polja, zamenjajo plantaže agrumov, po katerih je Španija tudi poznana. Ves čas se voziva po hitrih cestah, ki so brezplačne, omejitev pa je omejena na 100-110 km/h. Na začetku nisva točno vedela, a je to avtocesta ali hira, a sva po plačilu oderuške cestnine hitro ugotovila, da sva na avtocesti.
Po dobrih šestih urah vožnje prispeva na obrobje Valencije in se zapeljeva do prvega kampa. Zasedeno. Drugi kamp, zasedeno. Tretji kamp, zasedno. Ponudijo nama lahko le parkiranje ob recepciji, brez elektrike, a z uporabo sanitarijev. Vzameva. Čeprav se v Španiji še ni začela glavna sezona, so kampi nabito polni in je potrebna rezervacija vsaj par dni prej. Ob ogledih mest, sva se odločila, da se raje parkirava v kamp in sva mirna pred morebitnimi vlomimi,.
Popoldne se s kolesi, po urejeni kolesarski stezi zapeljeva do Mesta umetnosti in znanosti, po katerem je Valencija znana (in po paelli seveda). Res sva pozitivno presenečena, kako ima mesto urejene kolesarske steze, kako je vse lepo označeno in kako čudovita je kolesarska steza, ki poteka ob plaži. Med kolesarjenjem opaziva tudi nekaj podobnega rižvim poljem. Na koncu ugotoviva, da so res riževa polja in niti sanjalo se nama ni, da kje v Evropi pridelujejo riž. Slednjega gojijo in ga uporabljajo za pripravo paelle.
Mesto umetnosti in znanosti (Ciudat de las Artes i les Ciencies) je simbol mesta Valencija ter pravo arhitekturno čudo, ki ga je zasnoval Santiago Calatrava. Nahaja se na koncu struge nekdanje reke Turia, ki so jo ob katastrofali poplavi leta 1957 izsušili ter preusmerili drugam. Mesto je razdeljeno na več objektov, kot so operna hiša, L’Hemisferic, digitalni 3-D kino z ogromnim 90 meterskim ekranom, muzej znanosti, ogromen vrt z sredozemskimi raslinami ter največji akvarij v Evropi – Oceanografic. Sprehodila sva se skozi Mesto umetnosti in znanosti ter se kar nisva morala načuditi edinstveni arhitekturi. Na žalost si mesta nisva uspela pogledati tudi ponoči, ko je prava svetlobna atrakcija.
Nisva pričakovala, da naju bo Valencija tako navdušila že prvi dan. Resnično sva se prepustila španskemu vibe-u in po neljubem dogodku v Gironi, pričela nazaj uživati na potovanju. Z mislimi in polna pričakovanja za jutrišnji dan, utoneva v miren spanec.
Nočitev: Valencija; kamp
8. dan: Petek 22.4.2022
Danes naju čaka dolg in naporen dan, saj sva Valencijo nenačrtovano obiskala in nimava dovolj časa za ogled vseh znamenitosti. Zjutraj se z avtobusom odpraviva do Mesta umetnosti in znanosti, kjer si najprej ogledava Oceanografic, ki je največji tovrstni akvarij v Evropi. Tukaj najdemo več kot 500 različnih morskih vrst in pa tudi belugo, morske leve, želve, flamingote, morske pse…
Vstopnina v sam akvarij je malce dražja in sicer 32 € za odraslega in 24 € za otroka, vendar je vredna vsakega evra. Midva sva notri preživela tri ure in če se nama nebi malce mudilo, bi še kakšno urco brez težav ostala. Najbolj naju je navdušila ogromna kletka, ki spominja na pravo junglo z eksotičnimi pticami, ribami in rastlinjem. Imajo tudi dva tunela, v prvem nad nami plavajo ribice, v drugem pa morski psi, mante in ostale večje ribe. V sklopu Oceanografica je tudi show z delfini, ki poteka trikrat na dan in se ga vsekakor splača ogledati.
Po ogledu sva se z busom odpravila v center Valencije. Moram omeniti, da je javni prevoz v Valenciji res urejen, v veliko pomoč nama je bil pa sam google maps. V njega vpišeš končno lokacijo, on pa ti ponudi različne močnosti (izpiše na kateri avtobus moraš, ura prihoda, koliko je še hoje itd). Skratka res uporabna zadeva.
Najprej sva precej lačna zavila na slavno tržnico s hrano, imenovana Mercado market, ki je ena najlepših in največjih tovrstnih tržnic v Evropi. Tukaj najdemo ogromno stojnic, kjer ponujajo vse od suhomesnatih izdelkov, mesa, sadja, zelenjave, oreškov itd. Sva po slišanem pričakovala, da lahko poskusiš precej več stvari in da na tržnico moraš priti lačen. Midva sva bila precej lačna, a sva iz ogleda odšla tudi lačna. Poskusila sva sadje v lončku ter sveže iztisnjen kokosov-jagodni smuti.
Če se nahajaš v Valenciji, moraš obvezno poskusiti slavno paello, ki izvira ravno od tukaj. Med ulicami se nahaja veliko restavracij, ki ponujajo različne paelle (vegi, s piščancem in morskimi sadeži), cene pa so približno povsod enake. Odločiva se za restavracijo Borsao Bodegas in za njihov meni, ki stane 15 €. Za to ceno sva dobila slavne tapase po najini izbiri, vsak svojo paello, pijačo po izbiri (itak sva izbrala sangrio), za konec pa še sladico ali kavo. Moja paella je bila zelo okusna, na Klemna so očitno malo pozabili in je dobil precej zažgano paello.
Nato sva nadaljevala z ogledom mesta ter se sprehodila čez čudovit trg Placa de la Virgen, si ogledala obrambni stolp Torres de Serranos ter se sprehodila čez strogi center mesta. Povsod je polno precej dobrih in malo slabših uličnih umetnikov, ki žicajo za naš prispevek. Vse znamenitosti se nahajajo relativno blizu, tako si jih lahko pogledamo vse v enem dnevu in peš. Za konec sva si želela se pogledati bikoborsko areno, a je bila zaprta. Na spletu sva zasledila, da je za minimalen prispevek možen ogled, a tokrat je bila iz vseh strani zaprta.
Ko zaključiva z ogledom, se z avtobusom odpraviva nazaj do najinega kampa. Danes sva res veliko prehodila in sva kar malce ubita, a ne za dolgo. Odločiva se, da greva na kratek sprehod, ki je na koncu trajal kar debelo uro. Tako je, če je ta obalni del Valencije tako super za sprehode. Zvečer še preventivno za tri nočitve rezervirava kamp v Barceloni.
Nočitev: Valencija; kamp
9. dan: Sobota 23.4.2022
Zjutraj razmišljava ali dopoldne izkoristiva še za ogled Valencije oziroma čudovitega parka Turia, ki je velik mestni park ter eden od najbolj obiskanih parkov v Španiji. Logistika in parkiranje avtodoma v centru mesta nama nekako ne diši, in se raje napotiva proti Tarragoni. A ne pravijo vedno, da si moraš pustiti en razlog, da se vrneš?
Po nekaj urah vožnje, prideva v Tarragono in uganite nekaj; spet dežuje. Res nimava sreče z vremenom na tem tripu. Na srečo imava avtodom in je dovolj prostoren, tako, da nama ne predstavlja nobene težave, če sva primorana cel dan preživeti notri. Parkirava se na obrobju mesta pred trgovino Dechatlon, ki ima odlično oceno in tudi komentarje na aplikaciji P4N.
Današnji plan je, da greva z avtobusom v Tarragono, ampak kadarkoli se odločiva, začne ponovno deževati. Naveličana vremena se oblečeva, vzameva nahrbtnik in dežnik ter greva do avtobusne postaje in kar bo, bo. Čakava na avtobusni, ko začne močno deževati. Nobene strehe, midva pa samo tisti mali dežnik, pod katerim se stiskava oba. V momentu se odločiva, da greva nazaj, ko izza ovinka kooončno pripelje pravi avtobus. Do centra Tarragone imamo zaradi avtobusne rute slabo uro vožnje, ki pa ob opazovanju mesta, mine precej hitro. Del mesta ima čudovito plažo, kjer je veliko hotelov in trgovinic in ta del spominja kot na neko super letovišče, kamor bi z veseljem prišla na dopust.
V Tarragoni ni nekih posebnih znamenitosti, razen rimskega amfiteatra iz 2. stoletja in starega mestnega obzidja. Tukaj predvsem svetujejo, da se je potrebno izgubiti med ulicami mesta. Zgradbe so zgrajne iz kamna breskve, oranžne in peščene barve, ki ležijo na ozkih tlakovanih ulicah. Staro-rimske zgradbe, se nahajajo tudi na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine.
Nazaj do najinega kombija, sva hotela z vlakom. Na spletu sva našla uro, ki nama je bila prepozna, a nama na blagajni zagotovijo, da tudi en vlak prej pelje na najino postajo. Precej vesela kupiva karte, da ne rabiva čez polovico mesta hoditi na avtobusno. Stojiva na peronu skupaj z dvema špankama, nakar pet minut pred prihodom vlaka, povedo, da vlak odpade. Nazaj dobiva denar in pojasnilo v španščini. Ne preostane nama druga, kot da se vrneva nazaj na avtobusno postajo, ki je od naju oddaljena pol ure hoje. Upava samo, da še danes ujameva kakšen avtobus. Kupiva karto in čakava in čakava. Nobeden nama ne zna razložiti (v angleščini seveda), kdaj gre bus, iz katere številke, vozni red sploh ni berljiv…
Tukaj sem prišla do trenutka, ko ti enostavno vse pade dol. Si utrujen, lačen, nič ne gre po načrtu, vsega imaš dovolj, nihče ti ne zna pomagati in si enostavno odvisen sam od sebe. Pred odhodom v Španijo sva slišala, da ravno ne govorijo angleško, da pa dejansko od destih oseb, ki delajo tudi v turističnem sektorju, ne zna niti besedice angleško, pa resnično nisva pričakovala. Najino razumevanje španščine je res osnovno in vezano na gledanje telenovel izpred dvajsetih let, kar pa nama ne koristi ravno. Sem se pohecala, da bi se znala poročiti, našteti celo družinsko drevo in kakšno žensko ozmerjati, da je hinavka ali morilka… Malo heca.
Koončno se po skoraj uri čakanja prikaže najin avtobus in po uri vožnje, smo na delu kjer bi morala iztopiti, a voznik ne ustavi. Najina postaja je Portaventura (tematski park), ki se nahaja kilometer in pol od najinega parkirišča. Bolj kot govoriva stop, stop. Bolj naju ignorira in naju vozi še dodatnih 5minut. Zunaj je že tema, midva pa sploh ne veva, kje naju bo odložil. Odloči naju na končni postaji Portaventura, ki je cca 500 metrov oddaljena od postaje, kjer sva želela dol.
Pojma nimava kje je izhod, zato si že desetič danes nastaviva google maps in mu slediva. Hitro do naju pripelje oskrbnica parka v avtu s polno lučkami (podobno kot gasilski) in naju seveda v španščini nahruli, kam greva, da tukaj nimava kaj iskati. What, kam hudiča naj greva? Nekako se s pomočjo google mapsa in orientacije znajdeva, da nekako prideva do glavne ceste. Imela sva že idejo, da plezava čez ograjo, a naju je ženska seveda opazovala. A sem že omenila, da je na polno deževalo?
Ob pol desetih zvečer kooončno prideva do kombija, si umijeva zobe in samo padeva v posteljo. Jaz še za zaključek dneva samo pripomnim, da sem zaključila z javnimi prevozi.
Nočitev: Tarragona (41.0965. 1.15055)
10. dan: Nedelja 24.4.2022
Nedelja je čas za adrenalin in nova doživetja. Danes imava v načrtu obisk najbolj priljubljenega tematskega parka v Španiji – PortaVentura. Tematski park je kot zabaviščni park (Gardaland), le ta ima poleg adrenalinskih atrakcij, tudi tematske dele. Park je razdeljen na predele, kjer ste lahko vsakih nekaj minut, na drugem koncu sveta. V nekem trenutku boste dosegli nekaj norih G-sil , v Aziji uživali na najbolj norih vlakcih smrti kot sta Shambala in Dragon Khan, uživali v tropskem vzdušju ali hawaian showu na Hawajih, se znašli na divjem ameriškem zahodu…
Na spletu sva zasledila, da je vstopnina v park 51 €, na blagajni opaziva ceno 57 €. Kot prava Savinjčana, karti kupiva preko spleta in na račun tega privarčujeva 12 €. Vse skupaj sva uredila v petih minutah. Polna pričakovanja vstopiva v park in kmalu ugotoviva, da je nora gužva. Najprej se postaviva v vrsto za Furius Baco in po pol ure čakanja končno prideva na vrsto, iz katere z dolgimi nosovi hitro odideva. Očitno sva spregledala, da sta dve vrsti, ena za klasične vstopnice, druga za express vstopnice. Express vozovnica stane dodatnih 40 eur in pomeni, da lahko greste do 7 naprav preko vrste.
Če povzamem celoten dan… Sam park PortaVentura je vrhunsko zasnovan in če se mudite tukaj, je vredno razmisliti, da ga obiščete. Primeren je tako za družine z manjšimi otroci, kot nas ”odrasle” otroke, ki obožujemo adrenalin. Če sem povsem iskrena, nisva uspela sprobati vseh naprav, ker sva več ali manj cel dan preživela v vrsti. Čakalne vrste so bile od pol ure in vse do ure in pol, vendar le za tahude naprave. Se je že 2x zgodilo, da sva čakala v vrsti za isto napravo in enkrat niso obratovali zaradi premočnega vetra, drugič se je nekaj pokvarilo, v tretje pa so nama vrsto zaprli pred nosom (uro pred zaprtjem začnejo zapirati). Imajo tudi nekaj vodnih atrakcij, ki pa jih zaradi oderuških cen za palerine in ne preveč toplega vremena, tokrat raje izpustiva.
Najbolj odpičena stvar v parku je bil Hurakan Condor, 100 metrov visok prosti pad. Jaz sem na prostem padu že bila in sem želela, da še Klemen doživi ta občutek. Kot za vsako napravo, sva tudi tukaj v vrsti čakala več kot eno uro. Občutek, ko si pripet in ti naprava iz sekundo v sekundo nudi božanski pogled na okolico in morje, je super. Ko se je naprava ustavila, sem se resno vprašala, kaj hudiča je meni treba vse narediti, kar se spomnim. Preostalih par sekund sem preklinjala svojo odločitev. Prosti pad je brutalen, kaj ti to naredi v želodcu, glavi, kakšen občutek je vse skupaj. Adijo pamet. Ne glede, da konstantno iščem adrenalin in nove dogodivščine povezane z njim, je bilo tole NORO in imam za nekaj časa dovolj.
Tik pred zaprtjem parka se odpraviva proti izhodu, v kombiju še nekaj pojeva in ponovno padeva v posteljo.
Nočitev: Tarragona (41.0965. 1.15055)
11. dan: Ponedeljek 25.4.2022
Zjutraj si pripraviva zajtrk in se počasi odpraviva proti Barceloni. Razmišljala sva, če narediva ovinek in greva plezat eno od boljših Španskih ferat ali obiščeva samostan Monserrat, do katerega bi naredila pohod (cca 1.30h). Odločiva se, da zaradi rahle časovne stiske, oboje izpustiva.
Popoldne prispeva do kampa 3Estrellas, ki je najbližji kamp centru Barcelone. Na srečo sva imela rezervacijo, drugače vprašanje, če bi dobila prosto parcelo. Za tri nočitve, sva z ACSI kartico plačala 58 eur, za to ceno pa dobila svojo parcelo, elektriko, čiste sanitarije s toplo vodo itd.
Popoldne sledi debata, če se malo sprehodiva po plaži ali greva z busom do Barcelone. Nekako ne moreva biti pri miru, zato pade odločitev, da greva samo na sprehod po Barceloni. V bližini kampa se nahaja avtobusna postaja, ki pripelje čisto do začetka ulice La Rambla na trgu Placa del Catalunya. Sprehodiva se čez celo ulico La Rambla in opazujeva stojnice, ulične umetnike in ponudbo v restavracijah. Nekako se nama še ne da nazaj, zato v google maps vpiševa slavno Barcelonsko plažo Barceloneta. Pol urce hoje, greva? Greva.
Presenečena sva bila nad španskim vibe-om. Ljudje so izjemno sproščeni, nasmejani, se družijo, telovadijo, na plaži pijejo pijačo in se pogovarjajo, nekateri si prinesejo zvočnik in se kar na promenadi zavrtijo na latino glasbo… Skratka zelo prijetno, predvsem pa nalezljivo. Najin sprehod po Barceloni je bil na koncu dolg 13 kilometrov. To sva pač midva in ne znava drugače.
Nazaj se vrneva čez ulico La Rambla, kjer še na podzemni postaji na avtomatu, kupiva kartico za javni prevoz. Gre za kartico T-family, ki stane 10 eur, z njo pa lahko opravimo 8 voženj na vseh javnih prevozih (bus, metro), kartico pa lahko uporablja cela družina istočasno.
Počakava še na najin avtobus, ki vozi vsakih 20 minut. Čez eno urco sva v kampu in prvo kar narediva, greva pod tuš. Čeprav nisva pristaša kampov, so pa ti na nekaj dni divjega kampiranja precej dobrodošli, da se lahko konkretno stuširaš pod vrooočim tušem.
Nočitev: kamp 3Estrellas (41.272499. 2.04257)
12. dan: Torek 26.4.2022
Danes naju čaka veliko hoje in zanimivih stvari za ogled. Po krepčilnem zajtkru, se z avtobusom odpraviva do znamenite ulice La Rambla. Je najbolj znana ulica v središču Barcelone, ki je zelo priljubljena pri turistih, kot tudi domačinih. Tukaj najdemo polno kioskov s suvenirji, raznih prodajalen in restavracij, znana pa je tudi po odličnih uličnih umetnikih. La Rambla je dolga 1 kilometer, vsak dan pa jo naj bi prehodilo okoli 150.000 ljudi.
Zraven La Ramble se nahaja zgodovinski del Barcelone – gotska četrt. Čudovita soseska ima s svojo arhitekturo ter ozkimi ulicami, pravi srednjeveški pridih. Na zavitih ulicah, ki ustvarjajo pravi labirint, sva naletela na starodavne katedrale, skrite trge, očarljive kavarne, si od zunaj pogledala mogočno Barcelonsko katedralo ter si katero hišo oziroma dvorišče ogledala tudi od znotraj (odprto za turiste).
Nato sva se precej lačna odpravila do tržnice La Boqueria ali znana tudi kot Mercat de Sant Josep, ki je največja in najbolj poznana tržnica v Barceloni. Stojnice se šibijo pod težo suhomesnatih izdelkov, sadja, zelenjave, oreščkov, rib, pekovskih idelkov… V notranjosti se nahajajo tudi bari, kjer lahko poskusite tapase, nekaj hrane pa se da poskusititi tudi na stojnicah. Jaz sem vzela njihov slavni žepek Empanada (3 €), polnjen s špinačo in sirom, Klemen pa je vzel steak (6 €). Klemen je želel poskusiti tudi španski pršut, a se je pri zasoljeni ceni vse ustavilo. Za par rezin več let sušenga pršuta, je bilo potrebno odšteti 22 eur. Veliko so poskušali tudi sveže ostrige, a Klemnu nekako niso dišale, da bi jih probal. Tržnica je res vredna ogleda, ker je ponudba izjemna, predvsem raznih rib in morskih sadežev, ki jih pri nas sploh ne najdeš.
Po ogledu tržnice sva se odpravila proti ulici Paseig de Garcia, ki je pravi raj za nakupovanje. Dolga ulica, kjer najdemo trgovine različnih blagovnih znamk, vse od nam dosegljivega H&M, Zare, Bershke itd., ter vse do Rolexa, Tiffany itd. Jaz sem z veseljem zavila v Zaro in H&M ter bila izjemno presenečena nad pestro ponudbo oblačil, ki je pri nas v Sloveniji ne bomo nikoli imeli.
Med vsemi blagovnimi znamkami, pa se tuhaj nahajata tudi dve izjemno poznani zgradbi, ki sta delo Gaudija. Najprej sva se ustavila pri Casa Batllo, ki je pravo modernistično čudo. Gre za nekdanjo mesto hišo, ki je bila zgrajena za družino Batllo, v 19. stoletju. Zaradi precej edinstvenega videza, bogatega s krivuljami ter nekakšno podobo plazilcev, je dobila vzdevek ”Casa del Drac” (House of the Dragon). Danes si lahko pogledamo notrnajost, za vstop pa bo potrebo odšteti 35 eur.
Le eno ulico višje, najdemo še eno Gaudijevo arhitekturno čudo Casa Mila, ki je bila dokončana leta 1919 za družino Mila. Okoliškim prebivalcem stavba nikoli ni bila všeč, da lahko tako grozna stavba stoji na tako elitni lokaciji, zato je dobila vzdevek ”La Pedrera”, kar pomeni kamnolom. Sedaj se v njej nahajajo luksuzno stanovanje, prostor za razstave in del namenjen za obiskovalce. Caso Milo si lahko za zasoljenih 25 eur pogledate tudi od znotraj.
Za danes imava dovolj ogledov, zato se počasi vrneva nazaj proti avtobusni postaji. Najin kamp se nahaja na obrobju Barcelone, ob čudoviti plaži. Pozno popoldne se odpraviva še na dolg sprehod po plaži, med katerim obazujeva ribiče ter za domov nabereva še nekaj skoljkic.
Nočitev: kamp 3Estrellas (41.272499. 2.04257)
13.dan: Sreda 27.4.2022
Danes je dan namenjen slavnemu Gaudiju ter njegovim arhitekturnim znamenitostim. Iz kampa se že dopoldne odpraviva z busom do centra mesta, kjer prestopiva na podzemno, ki naju pripelje do postaje, od koder greva peš do Parka Guel. Tudi tokrat nama je v veliko pomoč google maps, ki sicer pokaže 20 minut hoje, a nisva vedela, da to pomeni 20 minut sopihanja v hrib.
V park vstopiva na manjšem oziroma stranskem vhodu, kjer lahko karto kupiva samo preko spleta. Za to imajo pripravljeno QR kodo, ki jo je potrebno najprej skenirati, da nas pripelje do strani, kjer kupimo in plačamo karto. Slednjo dobimo v roku parih minut na mail in jo pokažemo na vhodu v park.
Park Guel je ena od najbolj priljubljenih znamenitosti v Španiji na prostem. Zasnovan je bil po načrtu katalonskega umetnika Antonija Gaudi, ter zgrajen med letom 1900 in 1914. Park je bilo sprva mišljen kot nadstandardna soseska, a se načrt ni uresničil. Mestu je ostal čudovit park, ki privablja številne obiskovalce. V sklopu parka se nahaja tudi Gaudijeva hiša, kjer je živel skoraj do smrti, hišo pa si lahko proti plačilu (5 €) tudi ogledamo. Najbolj slaven del parka je pisana terasa, od koder je nepozaben razgled na hiške, ki spominjajo na tiste narejene iz medenjakov.
Po ogledu parka Guel, je najina naslednja točka najbolj slavna znamenitost Barcelone, Sagrada Familija. Peš ali z javnim prevozom? 30 minut hoje? Ni debate, greva peš. Malce težav sva imela z orientacijo, ker pri parku Guel sploh nisva imela signal na nobenem od treh telefonov. Razlog? Nimava pojma.
Po pol urce hoje prispeva do Sagrade Familije in midva sva nad videnim resnično navdušena. Kakšna arhitekturna mojstrovina. Malce utrujena od preteklih dni, izkoristiva bližnji bar in si naročiva kavo. Za odlično kavo ter pivo, z čudovitim razgledom na Sagrado Familijo, plačava pičlih 4 eure. Res ugodno.
Sagrada Familija je ena od najbolj priljubljenih znamenitosti v Barceloni, ki jo letno obišče kar 3 milijona ljudi. Katoliško cerkev je zasnoval nihče drug kot Antoni Gaudi, ki je med svojim ustvarjanjem zagovarjal arhitekturni slog, imenovan katalonski modernizem. Gaudi je delal na Sagradi Familiji 40 let, ter projektu popolnoma posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. Sagrado Familijo so začeli graditi let 1882 in jo gradijo še danes, končni datum gradnje, pa je še vedno uganka.
Sagrado Familijo sva si ogledala iz vseh strani. Najlepši razgled je iz bližnjega parka, kjer je vhod v baziliko. Tukaj sva tudi v svoj objektiv najbolje ujela celotno zgradbo. Sagrado Familijo bi si lahko ogledala tudi od znotraj, a sva si to pustila za v prihodnje. Vstopnina za ogled je 34 €.
Od Sagrade Familije se do centra mesta odpraviva s podzemno, kjer iztsopiva na ulici Paseig de Garcia. Klemen mi je včeraj obljubil, da lahko greva v shoping. Zara in H&M, prihajava. Čeprav so te blagovne znamke dosegljive vsem, je sama notranjost trgovine narejena res na nivoju in deluje precej bolj prefinjeno. Res nekaj čisto drugega, kot smo vajeni pri nas in nakupovanje ter brskanje za hudimi kosi oblačil je res pravi užitek.
Po nakupovanju sva bila že res lačna in sva rekla, da poiščeva nekaj za pod zob. Kebap, McDonalds, tržnica ali kar Paella? Če sva že v Španiji, greva na Paello in sangrio. Nahajava se na ulici La Rabla in v bližini ne najdeva nobene pametne restavracije, zato se odločiva, da pojeva kar na La Rambli, kjer se nahaja polno restavracij.
Odločiva se za menu, ki vklučuje paello in tapase, kar stane 12 €. Na ulici je zelo popularno, da si naročite sangrio ali coctail v velikem vrču. Prvič se je zgodilo, da sva v restavraciji samo jedla. Ko sva naročila hrano, sva vprašala o cenah pijače. Menija ne dobiva, ampak nama v polomljeni angleščini pove cene.
How much?
Nisva vedela ali sva slišala prav ali ne. Pol litra sangrije ali coctaila je 15 €, liter 20 €, pol litra piva pa 10 €. Naju je skoraj kap. Ljudje večinoma niti ne vprašajo o ceni, ker je cena hrane v restavracijah normalna in takšne cene pijače niti ne pričakuješ.
Najprej sva dobila tapase, ki so bili prava žalost, napram tistim iz Valencije. Prepečenec in pacaste bučke, popečen kruhek namazan z paradižnikovo mezgo, ter nekaj pečenih krompirčkov z omako. Vsaj paelli sta bili okusni. Sicer sva slišala, da je hrana na La Rambli precenjena, ampak v tistem momentu sva bila res tako lačna, da nisva imela volje in energije iskati kaj bolj primernega.
Po kosilu nama je ostalo še dovolj časa, da se zapeljeva na hrib Montjuic, kjer se nahaja tudi grad (vstopnina 10 € za ogled notranjosti), do katerega pelje tudi žičnica. Od tukaj je tudi čudovit razgled na velik del Barcelone in lepo se vidi tudi kako mogočne je Sagrada Familija.
Nato sva se peš spustila do še ene zanimive arhitekturne stavbe Museu National d’Art de Catalunya. Precej zanimiva stavba, ki od določenih urah privablja turiste, ki si želijo ogledati vodni show s fontanami (midva sva ga na žalost zamudila).
Nato se odpraviva na trg Placa de Espania, kjer narediva velik krog okoli rondoja, da najdeva pravo avtobusno postajo. Najin plan zjutraj je bil takšen, da danes ne bova veliko hodila ter da bova večinoma uporabljala javni prevoz. Midva nebi bila midva, če nebi spet raje izbrala lastne noge, kot se prevažala z javnim prevozom. Ko se uleževa, sta najini uri zabeležili prehojenih 20 km. V dveh dneh in pol sva v Barceloni prehodila 45 km. Nekako sva mnenja, da mesto lažje raziščeš, predvsem pa doživiš, če namesto javnega prevoza, uporabljaš lastne noge.
Nočitev: kamp 3Estrellas (41.272499. 2.04257)
14. dan: Četrtek 28.4.2022
Zjutraj si pripraviva zajtrk, pospraviva kombi ter se odjaviva iz kampa. Najina današnja točka je mestece Sant Feliu de Guixols, kjer se nahaja ena od bolj priljubljenih ferat v Španiji – Cala del Moli. Gre za eno redkih ferat na svetu, ki je speljana ob obali in edina v Evropi, ki se nahaja tik nad morjem.
Ferata je speljana po pečini, v neposredni bližini luksuznega naselja. Ferato sva s pomočjo koordinat uspešno našla (ferata: 41.7791, 3.0436), sva pa imela malce več težav s parkiranjem. Slednje ni dovoljeno na izhodišču, ampak je potrebno vozilo pustiti v marini, kjer je večje parkirišče. Tukaj nastane problem, ker je parkiranje tudi čez dan prepovedano za avtodome. Nisva upala raskirati in sva raje parkirala na divjem parkirišču med hišami in samo upala, da se okoli avtodoma ne bo klatil kakšen nepridiprav.
Od tukaj sva do izhodišča ferate imela dobrih 15 minit hoje. Ferata Cala del Moli ima oceno B/C in je primerna tudi za začetnike. Med raziskovanjem informacij o ferati, sem naletela na ponudbe lokalnih agencij, da ponujajo plezanje za začetnike in tudi med ostalimi feratarji je zelo priljubljena. Posledično je v poletnih mesecih na ferati takšna gužva, da stojijo v vrsti tudi po pol urce ali več.
Med najinim obiskom sva sicer naletela na skupino šolarjev, ki pa so na srečo ferato že preplezali, medtem ko sva midva iskala parkirišče. Tako sva ferato na srečo imela praktično zase.
Ferata je sestavljena iz dveh delov (čeprav ni nikjer omenjeno), prvega lažjega in drugega težjega dela. Prvi del je krajši, ni preveč zahteven in prečka 2-3 viseče mostove (preplezamo lahko samo prvi del). Ko sva vstopila v drugi del, sva pri paru pred sabo videla, da ne bo tako preprosto, kot sva sprva mislila. Na pečinah, kjer je speljana ferata, v tem času gnezdijo galebi, ki so do svojih jajc in mladičkov zelo zaščitniški. Na večih mestih je ferata speljana le kakšen meter ali dva od gnezda. Na lastne oči sva videla, kako se je galeb začel zaganjati v plezalca in kar ni odnehal in to še na delu, kjer se ne moreš umakniti in tudi ta del ferate ni enostaven.
Midva se odločiva, da vseeno ta del splezava, ampak z dodatno previdnostjo. Najprej je s plezanjem pričel Klemen, jaz sem le od daleč opazovala galeba in bila pripravljena, da opozorim Klemna. Potem sem bila na vrsti jaz. Plezala sem zelo previdno in sklonjeno, da sem bila ”čim dlje” stran od galeba. Del je bil zahteven tudi zaradi same postavitve, saj se moraš na navpični steni spustiti za 2 metra, v oporo pa ti je le debela veriga. Na koncu sva oba brez težav preplezala ta del, brez da bi vznemirila galeba, čeprav je bil slednji ves čas na preži. Seveda tudi v nadaljevanju ni šlo brez galebov.
Po polovici preplezane ferate, sva se oba začela spraševati, kako lahko to ferato oglašujejo kot enostavno in primerno za začetnike. Za nama je že kar nekaj preplezanih ferat in tudi nisva v slabi fizični kondiciji, a naju je tale ferata kar malce izmučila. V drugem delu je sicer veliko manjših stopov, a ferata ves čas visi nazaj, tako da sem se vmes dvakrat navezala na popkovino in malo spočila roke.
Sama ferata je vrhunsko speljana in med plezanjem nudi obilo užitkov. Res je poseben čar plezati in prečkati zibajoče se mostove, le nekaj metrov nad razburkanim morjem. Vsekakor je bilo vredno s seboj vzeti vso plezalno opremo. Za plezanje sva potrebovala okoli 1 uro.
Preostanek popoldneva si želiva preživeti bolj lahkotno in predlagam, da poiščeva en super prostor za prenočevanje, ki sem ga našla na aplikaciji nedaleč stran. Po slikah sodeč se prostor nahaja na vrhu pečine, z božanskim pogledom na morje. Prostor sicer najdeva, ampak je bil seveda že zaseden. Na tem delu Španije je kar težko najti super lokacije za spanje, kot si jih pred potovanjem predstavljamo. Vse lokacije so čisto povprečne, nekje v gozdu ali v grmovju ali pa na kakšnem parkirišču on robu mesta. Vse skupaj na koncu odtehna brezplačno prenočevanje.
Na koncu se zapeljeva nekaj kilometrov v notranjost in se parkirava na parkirišče ob srednjeveškem mestecu. Super parking in v predsezoni še brezplačen. Družbo nama dela le starejši francoski par s kombijem. Par naju v precej polomljeni angleščini prosi, če se lahko parkirata blizu naju, da se bomo vsi tako bolj počutili varna. Z veseljem pristaneva.
Nočitev: parkirišče pri mestu Peratallada (419786. 3.08859)
15. dan: Petek 29.4.2022
Prebudiva se na obrobju srednjeveškega mesteca Peratallada, na Španskem podeželju. Ob zajtrku in jutranji kavi, hitro narediva plan. Odločiva se, da greva malo naokoli s kolesi, saj okolica ponuja čudovito podeželje, prostrana polja pšenice in maka ter srednjeveška mesteca. Prava paša za oči. Nisva si predstavljala, da je notranjost Španije tako čudovita, mirna ter ravninska, kar je idealno za lahkotno poganjanje pedal. V nekem mestecu naletiva na gostilno na manjšem trgu in narediva krajši postanek za pivo in coca colo. Tam bi lahko sedela ure in ure, se pogovarjala, medtem, ko spremljava domačine. Občutek sva imela, kot da se v teh mestecih ustavi čas in da lahko resnično zadihaš in užiješ vsako sekundo posebaj.
V Španiji sva imela namen ostati še en dan, a sva nekako vse pogledala, kar sva imela v načrtu. Odločiva se, da si po poti ogledava dve mesteci in počasi obrneva kombi proti Sloveniji ter se ustaviva še kje na poti.
Najina prva postojanka je mesto Banyoles, ki je poznano predvsem po največjem jezeru v Kataloniji ter veslanju. Jezero je leta 1992 gostilo veslače iz olimpijskih iger, ki so se odvijale v Barceloni. Banyoles se nahaja le 18 km iz Girone in je odličen kraj za plavanje, veslanje, supanje, pohodništvo ter kolesarjenje. Super je tudi urejena 6 km dolga pot, ki je speljana okoli jezera. Tukaj se na hitro ustaviva, natočiva vodo in narediva krajši sprehod ob obali jezera. Tukaj je res lepo, voda je čista za kopanje, ter sam park in okolica, je naravnost čudovita.
Nato sva pot nadaljevala proti Besaluju, ki je malo srednjeveško mestece v okrožju Girone. Mestece spominja na podobo filmskega prizorišča, z romanskim mostom v ospredju, ki prečka reko in vstopi v mesto. Samo mestno jedro je precej majhno, z ozkimi tlakovanimi ulicami ter manjšim trgom, kjer je nekaj stojnic s spominki ter restavracijami. Le nekaj korakov stran iz mestnega središča, je tudi večje parkiršče (kot PZA) za avtodome. Mestece vsekakor vredno ogleda in postanka.
Z ogledom Besaluja sva zaključila s tokratnim ogledom Španije. Pozno popoldne se odpraviva proti Francoski meji, kjer na aplikaciji P4N poiščeva super, predvsem pa miren kotiček za spanje v objemu narave. Mir, tišina in narava, le komarjev je za izvoz, zato se precej zgodaj zapreva v kombi, ker bi naju drugače živa požrli.
Nočitev: Portel-des-Corbieres (43.044747. 2.917658)
16. dan: Sobota 30.4.2022
Prebudiva se na čudoviti in mirni lokaciji, v objemu vinogradov v bližini kraja Portel-des-Corbieres. Takšne lokacije so tiste, ki van-lifu dajo svojevrsten čar in njih ne zamenjam za apartma ali hotel. Bolj kot se bliža najin dopust h koncu, bolj si predstavljam, da bi se lahko vsak dan zbujala na takšni lokacijah.
Ne vem sicer kaj se dogaja z nama, ampak sva nenormalno utrujena. Vse naju boli, nimava nobene volje, vse skupaj pa je verjetno posledica aktivnega dopusta in včerajšnje večurne vožnje.
Danes naju čaka res veliko vožnje. Najin cilj je Gardsko jezero, kjer bi pred odhodom domov, naredila še dvodnevni postanek. Zjutraj ne zavlačujeva veliko in se hitro podava na pot. Prvi del poti se voziva po lokalni in francoski hitri cesti, a kilometri bežijo precej počasi, zato za nadaljevanje raje izbereva avtocesto. Po dobrih sedmih urah vožnje, prideva na francosko-italijansko mejo, ko izpod pokrova mašine prihajojo čudni, cvileči zvoki. Ustaviva in pogledava, videti ni nič. Za vsakim prevoženim kilometrov cviljenje oziroma žvižganje postane bolj glasno in moteče, midva pa čedalje bolj v skrbeh. Ne veva ali je jermen, ki je bil zamenjan pred odhodom ali je šla turbina. Posnetek zvoka pošljeva mehaniku, ki pravi, da se do doma načeloma lahko pripeljeva. Še sreča.
Po dvanajstih urah vožnje in po prevoženih 800 kilometrih, prispeva do Gardskega jezera. Parking poiščeva v bližini mesta Sirmione, a nama nobeden ne ustreza. Ali je preveč na očeh, je prepoved za parkiranje avtodomov, teren visi… Všeč nama je še ena opcija, a se nahaja par kilometrov iz mesta. Rečeva, da greva pogledati. Lep in miren parking, s pogledom na jezero, le da ima eno slabost, teren visi. Nočeva komplicirati in v temi iskati parking, zato v družbi nekaj kombijev tudi prespiva. Upava samo, da se jutrišnja vremenska napoved ne uresniči, saj kaže dež skozi cel dan.
Nočitev: Gardsko jezero
17.dan: Nedelja 1.5.2022
Tale noč ni bila nič kaj prijetna, saj sva spala bolj tako tako. Včeraj sem rekla, da če spiva na divje in še tema je povrhu, ne bova komplicirala, če teren visi naprej. Sredi naselja si pa tudi ne moreš pod kolesa podstavljati kajle. Za vsako ko sem se ponoči obrnila (obračam se pomoje na deset minut), sem imela občutek, da bom padla dol s postelje. Enkrat je celo za las manjkalo hihi.
Da ne izgubljava časa, se hitro odpraviva po zajtrk v Lidl, kjer kupiva še tople žemljice in donout zame. Kombi parkirava v bližini mesta Sirmione in si pripraviva zajtrk. Včerajšnja vremenska napoved na srečo ne drži, zato se lahko odpraviva na raziskovanje. Najine energije tudi danes ni od nikoder, tako se s težavo s kolesi odpraviva do centra mesta. Okolica Sirmione (verjetno tudi ostali del Gardskega jezera) je enostavno čudovit. Vidi se, da je tukaj turizem, zato ne manjka trgovin, butikov, restavracij in čudovitih nastanitev z bazeni in ležaniki ob jezeru. Prideva sem na dopust brez težav za en teden.
Sirmione je mestece, ki se nahaja na polotoku, na južnem delu Gardskega jezera. Mestece je znano po gradu Scaligeri, ozkih in starih uličicah, obdano s tipično italijansko arhitekturo in bujnim rastlinjem. Najini kolesi pustiva pred vstopom v mesto, saj je vstop za kolesa prepovedan. Na kratko se sprehodiva skozi ulice in opazujeva mestni živžav. Restavracije, sladolednice in trgovinice z lokalnimi izdelki so polne. Pozitivno naju presenetijo cene pic v restavracijah (margarita 6-7 eur), malo manj pa cene sladoledov, saj bo za kepico potrebno odšteti 4.5 -5 €. Če dodate še kakšen okrašen kornet ali kakšne dodatke, vas lahko sladolet stane hitro 8-10 €.
Med pohajkovanjem po Sirmione ugotoviva, da je tale gužva enostavno preveč za naju. Malo še pogledava trgovinice, kjer ponujajo čudovito keramiko, ki bi jo z veseljem kupila, ampak so cene kar zasoljene za najin žep. Počasi se vrneva nazaj in v gneči parkiranih koles, komaj najdeva svojega.
Med potjo delava načrt za naprej in razmišljava kam naprej? Pogovarjala sva se o Benetkah ali da greva še plezati ferate v bližini Trsta. Najine energije še vedno ni na vidiku, tako hitro skleneva, da greva danes domov. Po petih urah končno parkirava kombi pred domačo hišo.
Kmalu tudi ugotoviva vzrok slabega počutja, vsaj pri Klemnu. Iz Španije je/sva prinesla korono, kar je logična razlaga za slabo počutje. Že od petka sva se oba počutila res slabo, brez energije, vse naju je bolelo, bila sva res utrujena in sva vse pripisovala najinemu tempu. Klemen je za tri dni obležal z vročino in pozitivnim testom, jaz pa z groznim prehladom, a test je ves čas kazal negativno. Kakorkoli, edino kar sva vesela, da naju korona ni prišla obiskati v Španiji, ker si ne predstavljava, kako bi izgledalo vse skupaj.
V sedemnajstih dneh sva:
- Prevozila: 4200 km
- Obiskala: 4 države
- Spala: 6x v kampu, 10x na divje
- Preplezala: dve ferati
- Izgubila živce: 1x
- Neprijetna situacija: 1x (kraja)
Če te je tale prispevek navdušil za potovanje ali pa bil v pomoč pri načrtovanju dopusta na Tenerifu, bi bila vesela, če si vzameš minutko časa in naju podpreš. V pisanje takšne objave in podajanja informacij gre namreč kar nekaj časa in moje dobre volje. Podpreš naju lahko tako, da nama častiš kavo, rezerviraš svojo nastanitev na bookingu preko tega linka ali klikneš na katero od reklam na blogu. Klik na reklame ali rezervacija preko najinega linka na bookingu, te ne stane popolnoma nič, midva pa od tega dobila delček provizije. Nič bat, obogatela ne bova, za kakšno kavo ali dve, pa bo 🙂 Hvala