Ena izmed najbolj poznanih znamenitosti v Jogji, kot pravijo domačini Yogyakarti, je nedvomno največje budistično svetišče na svetu Borobudur, ki se nahaja nekje 45 kilometrov iz mesta. Na ogled slednjega se lahko odpravimo s kakšno izmed lokalnih turističnih agencij, ki nas pelje z ostalimi turisti še na kakšno razgledno točko opazovati sončni vzhod, vendar ti izleti niso ravno poceni, zato midva nisva niti razmišljala o tem, zato se do Borobudurja odpraviva v lastni režiji. Ena izmed možnosti je ta, da se tja odpraviva s taksijem, ki v eno smer stane okoli 20 eurov, druga možnost za katero se odločiva tudi midva je pa ta, da se do Borobudurja odpraviva z lokalnim avtobusom.

Tako se zjutraj po zajtrku odpraviva na ulico, kjer naju takoj ogovori voznik becaka, ki naju je peljal že včeraj. Danes mu še ceno malce zbijeva, saj nama je včeraj postavil previsoko ceno. Ko se vsi strinjamo s ceno, mu poveva, da naju pelje na glavno ulico Malioboro, od koder bova z busom prišla do Borobodurja. Voznik becaka nama predlaga, da naju zapelje do ene druge postaje, od koder ne bova rabila prestopati. Misliva si, da on že ve in pristaneva na ponudbo, katero kmalu obžalujeva, saj naju je odložil sredi gradbišča, avtobusna postaja pa je bila nekakšna zasilna bambusova koliba, kjer so nama trije domačini delali družbo, ki niso znali niti besedice angleško. Domačini so nama sicer želeli pomagati in naju usmeriti na pravi avtobus, ampak je kmalu prišel njihov avtobus in sva ostala sama. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi ustavila avtobus, se odločiva, da se tega ne greva in jo peš mahneva nazaj proti ulici odkoder sva prišla. Najin načrt je bil tak, da nama bo takoj ustavil kakšen voznik becaka, saj te slednji ves čas ogovarjajo, če morda potrebuješ prevoz. Vendar kot za zakleto hodiva že kar nekaj časa, vendar v tistem delu kjer sva hodila nisva srečala nobenega becaka. Po pol ure pešačenja po žgočem soncu in prašnih ulicah se končno le nekdo pripelje mimo in nama ponudi prevoz, tako da sva kmalu na ulici Malioboro, kjer počakava na avtobus.

Priti morava do avtobusne postaje Jombor, kjer presedeva na avtobus, ki pelje do Borobudurja. Na ulici Malioboro tako počakava na avtobus z oznako 2B, kjer še po nekaj minutah prestopiva in počakava na drugi avtobus, ki naju pelje do postaje Jombor. Za obe vožnji plačava samo enkratno ceno. Na postaji Jombor počakava na novi avtobus, ki naju po eni uri vožnje pripelje na končno postajo, ki je od vhoda Borobudurja oddaljena pol kilometra.

Vstopnina za Borobudur je po najinem mnenju precej zasoljena, saj sva za posamezno vstopnico odštela 260.000 IDR, kar je okoli 18 eurov, če pa bi jaz s seboj imela študentsko izkaznico, bi bila cena za več kot polovico nižja.

Borobudur, ki pomeni tempelj na hribu je največje budistično svetišče na svetu, ki so ga gradili v 8. in 9. stoletju, sama gradnja pa naj bi trajala dolgih 40 let. Borobudur je kmalu po izgradnji bil zasut in prerasel z vegetacijo, saj je leta 1006 izbruhnil vulkan Merapi. Do 18. stoletja je sameval pod kupom rastlinja, dokler ga ni odkril angleški guverner Raffles. Borobudur je zgrajen iz 2 miljona kamnitih blokov in ko je svetišče pod svoje okrilje vzel Unesco so ga kamen za kamnom restavrirali. Spodnjih šest kvadratnih teras, se nadaljuje v tri terase s krožnim tlorisom in zaključi na četrtem nadstropju, kjer se nahaja osrednji tempelj. Na zgornjih treh nadstropjih je 72 manjših stup, ki obkrožajo osrednjo stupo. Med vzpenjanjem po Borobudurju vidimo reliefe, ki prikazujejo budino življenje.

Tudi v Borobudurju ni šlo brez selfijev, zato sva po uri ogleda hitro pobrala šila in kopita, ko je prišla na ogled gruča otrok s svojimi selfie sticki. Miss selfi? Selfi plis miss? Miss smile plis… selfi? Tako nekako so naju začeli ogovarjati in nama tiščati selfie sticke pred nos, obenem pa se sprašujeva kako je naporno pravo življenje zvezdnikov.

Pred odhodom se najeva in naletiva na ulično restavracijo, kjer poskusiva njihovo lokalno hrano, jaz Mi goreng (rezanci) in Klemen Nasi goreng (riž).

Na avtobusni postaji počakava na pravi avtobus, ki naju po slabi uri vožnje odloži na avtobusni postaji Jombor, nato pa tam počakava na avtobus, ki naju pelje na ulico Malioboro. Danes se do najinega guesthousa sprehodiva kar peš,  v veliko pomoč nama je mobilna aplikacija Maps.me, kamor vpiševa naslov najinega guesthousa, nato pa skozi labirint ozkih ulic s pomočjo aplikacije najdva pot.

Aplikacija Maps.Me je navigacijski program, ki ga lahko shranimo na telefon, deluje pa brez internetne povezave. Paziti je potrebno le na to, da si zemljevid na svoj telefon naložimo takrat, ko imamo internetno povezavo. Pot se da prilagoditi glede na način transporata (avto, peš, kolo), v aplikaciji pa lahko najdemo tudi najbližje restavracije, sobe, banke, bankomate, bolnišnice, trgovine, znamenitosti…

Stroški:

  • Nočitev guesthouse Prambanan NZ = 310.000 IDR (22 eur)
  • Bus Malioboro – Jombor (2 osebi) = 7.000 IDR (0,5 eur)
  • Bus Jombor – Borobudur (2 osebi) = 50.000 IDR (3,57 eur)
  • Becak 1 = 30.000 IDR ( 2,14 eur)
  • Becak 2 = 20.000 IDR (1,42 eur)
  • Coca Cola in Pivo = 37.000 IDR (2,64 eur)
  • Kosilo = 85.000 IDR (6,07 eur)
  • vstopnina Borobudur (1 oseba) = 260.000 IDR (18,5 eur)