Zjutraj se odpraviva na ogled Merry Cemetery oziroma veselega pokopališča, ki se nahaja v vasici Sapanta, čisto ob ukrajinski meji. Preproste lesene skulpture je leta 1935 začel rezljati domačin, ki se je naveličal izdelovati klasične enolične nagrobnike, zato je začel ustvarjati malo drugačne nagrobnike. Na pokopališču so vsi nagrobniki v modri barvi, ki predstavlja svobodo in upanje, na njih pa je narisano in opisano kako je pokojnik živel ter kako je umrl.


Na pokopališču je tudi lesena cerkev, kjer ravno ob najinem prihodu poteka obredna maša, zato imava priložnost videti vaščane v njihovih tipičnih nedeljskih oblekah. Ženske se k nedeljski maši odravijo zelo urejene, oblečena v nedeljska oblačila, mlajše pa zelo lepo naličene in v vrtoglavih petkah. Sva imela res srečo, da sva se ravno na nedeljo vozila skozi romunske vasi, kjer sva srečala še več takšnih ali malo drugačnih pristnih romunskih navad.

V Sapanti se nahaja tudi največja lesena cerkev v Evropi, ki v višino meri kar 75 metrov.


Najin prvotni plan po Romuniji je bil tak, da si ogledava še poslikane samostane v Suceavi in se od tam odpraviva proti morju oziroma Delti Donave. Po sestavljanju plana doma nisva ravno imela občutka kako velika je Romunija, saj je kar desetkrat večja od Slovenije, zato sva si zastavila preveč optimističen načrt poti. Sicer bi bil načrt izvedljiv, vendar bi večino časa preživela v avtu. Problem so tudi ceste, ki so sicer urejene in brez lukenj, ampak so avtoceste prej izjema kot pravilo. Zaradi vsega skupaj sva konkretno spremenila plan in se namesto proti morju, osredotočila na Transilvanijo in njeno okolico. S tem bova sicer videla manj, bo pa vseeno potovanje bistveno manj naporno in sproščeno.

Tako sva pot nadaljevala proti Cluj Napoci, ki je od Sapante oddaljena 300 kilometrov, za to razdaljo pa sva potrebovala kar 5 ur, saj vmes ni bilo nobene avtoceste. Seveda sva tudi tokrat zaupala navigaciji, ki naju je peljala tako ” bogu za ritjo”, da naju nebi ”živ boh” nebi našel. Sicer so bile ceste lepe, dokler nisva prišla malo pred mestom, kjer sva naletela na pravi luknjast pekel na cesti. Če uporabim izraz luknje, je še precej mili izraz, saj so bile to prave udarne jame. Ko se po nekaj kilometrih le uspešno izogneva vsem luknjam, na obrobju mesta poiščeva kamp El Dorado. Kamp je kar velik, senčen in res zelo urejen. Parcele so vse na ravnem, zraven parcel je voda in elektrika, v kampu se nahaja tudi nekaj otroških igral in čiste sanitarije.

Veselo pokopališče 5 lei po osebi (1,2 eur)
Kamp El Dorado 45 lei (11 eur)

Camping El Dorado – 407310 Gilau