Obožujem potovanja. Če sem čisto iskrena, si niti ne predstavljam življenja, da nebi mogla potovati. Veliko ljudi tudi misli, da sem odvisna z njimi. Priznam, da bo to kar držalo. Obsedena? Ja, tudi to. Imam zaradi tega slabo vest? Popolnoma nič. Sem zadnja leta vse usmerjala v potovanja? Več ali manj.
Popolnoma iskreno.
Obožujem potovanja
Ljubezen do potovanj in raziskovanj našega planeta, je rastla počasi. Ne morem se ravno pohvaliti, da potujem že od malih nog, ker vsakoletno počitnikovanje na Hrvaški obali skupaj s starši (za kar sem jim izjemno hvaležna), ne morem ravno smatrati kot potovanja. Svoje popotniške začetke sva pravzaprav oba pričela ustvarjati takrat, ko sva postala par. Začelo se je s potovanjem v družbi prijateljev na Sicilijo, kjer sva kmalu ugotovila, da so potovanja super. Kmalu sva pričela potovani sama. Najprej sva pričela z raziskovanjem Balkana in Grčije, kmalu zatem pa tudi JV Azijo.
Več kot sva potovala, več sva želela in vedno bolj ”divja” so postajala najina potovanja. Vse manj naju je mikal luksuz in urbana okolja, vedno bolj sva cenila naravo, divjino in divje kampiranje. Slednje nama je vse bolj predstavljalo smisel potovanj. To, da se vsaj za nekaj časa (kolikor dopušča letni dopust) odklopiva in umakneva iz vsakdanjega tempa življenja in socialnih omrežij.
Želja po enoletnem potovanju
Iz leta v leto, sem predvsem jaz, želela vedno več in sem se z malim že stežka zadovoljila. Zadnja leta je v meni vedno bolj gorela ena velika popotniška želja. Za večino ljudi povsem nora, za mene pa ”must”. Želja po enoletnem odklopu in raziskovanju sveta.
Ko sem Klemnu prvič omenila, je bil šokiran. Dobesedno. Kdo pa nebi bil? Dati odpoved, pustiti vse za eno leto, pustiti doma najinega psa… Res ni mačji kašelj. Odgovor je seveda bil pričakovan. NE, ni šans. Ti si nora.
Želja je zorela in o nekaj časa (beri parih letih) se je tudi Klemen omehčal in navdušil nad idejo.
Projekt: Varčevanje
Novembra 2018, po prihodu iz Vietnama, sva sklenila: Let’s do this
Pričela sva pridno varčevati in denar raje devala na stran, kot ga pa trošila za nepotrebne stvari. Človek si ne predstavlja, koliko lahko privarčuje, če ima v glavi en jasen cilj, kaj želi.
Decembra 2019 sem se šalila, da si bom za svoj 30-i rojstni dan (oktober 2020) podarila enoletno potovanje po svetu. Kdaj? Recimo 15. oktober.
Miselno sva se že pripravila in v januarju 2020 sem pričela z raziskovanjem. V načrtu sva imela dvomesečno potovanje z kupljenim kombijem po Novi Zelandiji, en mesec raziskovanja dežele tam spodaj – Avstralije, nekajmesečno raziskovanje JV Azij in se vsaj za kakšen mesec ali dva ustaliti na Baliju.
V februarju sem že spremljala enosmerne letalske karte za Novo Zelandijo, kakšen so cene nakupa kombija itd. Ni veliko manjkalo, da bi kupila letalske karte, ampak mi nekaj ni dalo miru, tako sva še počakala z nakupom letalskih kart.
Nadloga Korona
To kar mi ni dalo miru, se imenuje KORONA. Sprva sva se oklepala misli, da bo to v parih tednih izzvenelo, do najinega odhoda, pa se nobeden niti ne bo več spomnil, kaj je Korona.
Stvari so se vse bolj zaostrovale, s tem pa je plahnel tudi najin optimizem do izvedbe najinega enoletnega potovanja. Sprva je bil najin načrt takšen, da eventuelno potovanje za nekaj mesecev prestaviva, a tudi to idejo sva kmalu opustila.
Bolj kot se bliža moj rojstni dan, bolj me črviček v glavi spominja, kaj in kako bi bilo, če nebi bilo vse situacije s korono. Ni mi težko priznati, da mi je vse skupaj precej prišlo do živega. V veliki meri je k temu pripomoglo tudi to nenavadno leto, ko so nam konkretno onemogočena potovanja. Res je, da sva letos veliko raziskovala Slovenijo, bila v čudoviti južni Dalmaciji ter preživela nekaj čudovitih dni v Dolomitih, vendar občutek vseeno ni isti. Letos ni pravega popotniškega vzdušja, ni kulturnega šoka, občutka ko sediš ob oknu letala in občuduješ pokrajino spodaj.
Povsod je zavestno ali podzavestno čutiti pritisk (in tudi strah), povezan s koronavirusom. Mislim, da ne gre toliko za strah, da bi se okužili, ampak gre predvsem za strah, kaj se bo zgodilo in kaj ”finega”, nam ponovno pripravlja naša vlada, kdaj nas bodo spet zaprli…
Treba se bo sprijazniti
Bolj kot se bliža ”nesojen” datum, bolj sem razdražena, slabe volje, žalostna in vedno bolj razmišljam: ”kaj bi bilo, če bi bilo”. Verjetno si kdo izmed vas misli zakaj preprosto ne počakava, da se stanje s koronavirusom umiri in greva kasneje? Odgovor je popolnoma preprost. Ker nisva ravno ”novopečena študenta” brez obveznosti, ampak oba v svežih ”3o-ih” in bi si rada počasi ustvarila tudi družino.
V teh dneh me pokonci drži predvsem Klemen, ki posluša moje negodovanje, obenem pa tudi ”sanjarjenje” za prihodnost. Nisem ravno oseba, ki bi funkcionirala brez ciljev in živela iz dneva v dan. V življenju si zadanem večje in manjše cilje, ki jih v večji meri uspešno uresničujem. Kjer je volja, je tudi pot.
Najin načrt o enoletnem potovanju, se je sicer popolnoma izjalovil, vseeno pa ne izključujeva možnosti, da kdaj v dvoje (ali celo troje) uresničiva najine ”nore” ideje. Do takrat pa bova raziskovala Slovenijo, sosednje države in preostalo Evropo, če bo to seveda izvedljivo. Vedno nas bolj vleče v širni svet občudovati znamenitosti in kraje, medtem ko na Slovenijo in Evropo kar malce pozabimo. Vse bolj nama diši tudi ”vanlife”, kot imenujemo potovanje z kombijem in tudi to je ena od najinih idej za prihodnje.
… in še za konec
Kaj nam bo prinesla korona, ne ve nobeden izmed nas. Na nas samih je predvsem to, da to obdobje čim bolje prebrodimo in da nam korona čim manj otežuje oziroma kroji življenje. Moj ”recept” je ta, da se čim bolj zamotim z načrtovanjem prihodnjih potovanj (sicer ne vem kdaj, pa vseeno), predvsem pa to, da sem se distancirala od vseh spletnih in TV medijev, ki zadnje mesece ne znajo pisati popolnoma nič drugega kot o koroni in negativnih stvareh.
