Popotnik se predstavi: Anja in Barbara – S kolesom po Južni in Srednji Ameriki

Anja in Barbara se kmalu (24.10.) odpravljata na izjemen podvig, da uresničita svoje sanje. Prekolesarili bosta Južno in Srednjo Ameriko, pred njima pa je okoli 15.000 kilometrov.

Anja, poznava se praktično že iz osnovne šole. Bili sva sosedi, veliko sva se družili na igrišču in skupaj trenirali košarko. Spomnim se, da si vedno ob določeni uri šla domov, gledati španske nadaljevanke. Je že v teh časih zrastla ljubezen do španskega jezika, ki si ga tudi študirala? Bo znanje španščine verjetno veliko pripomoglo pri sporazumevanju v Južni Ameriki?
… (smeh) Ja, tako je Lucija. Začelo se je s telenovelami, katerih jezik me je čisto prevzel. In tako se je začelo. Učenje španščine z gledanjem telenovel. Kasneje sem svoje znanje španskega jezika utrdila še skozi srednjo šolo potem pa sem se naprej odpravila na fakulteto, kjer sem se prav tako vrgla v hispanistične vode. Seveda, z Barbaro (tudi ona je študirala španski jezik), sva prepričani, da je znanje španščine, ko se opravljaš na potep po Latinski Ameriki velika prednost, saj z angleščino tam ne prideš daleč.

Povej mi kam se z Barbaro sploh odpravljata?
Odpravljava se na konec sveta. Natančneje v mesto Ushuaia (Argentina) od koder bova začeli poganjati pedala proti severu.

Od kje pravzaprav sploh ideja, da prekolesarita celotno Južno in Srednjo Ameriko?
Ideja tli že dalj časa. Mogoče so k temu malce pripomogle telenovele v zgodnji mladosti ali pa mogoče celo bolj ogled filma, ki je bil posnet po resnični zgodbi. Gre za fim Motoristov dnevnik, ki opisuje pot Ernesta Che Guevara, ki se je s svojim prijateljem Albertom vsedel na motor in se odpravil raziskovat Latinsko Ameriko. Nekaj je zagotovo prispeval tudi sam študij španščine, pika na i pa je seveda bila želja po potovanju, želja po odkrivanju nečesa novega, želja po dogodivščini in hrepenenje po svobodi, želja po spoznavanju drugih kultur ter seveda drugega načina življenja, ki je tako zelo drugačen temu, ki smo ga tukaj vajeni.

Kje vse vaju bo vodila pot? Kje štartata in kje zaključita?
Pot naju bo vodila skozi Latinsko Ameriko. In sicer, začeli bova na najjužnejši točki Argentine, v mestu Ushuaia (Ognjena zemlja), od koder se bova po jugozahodni strani počasi podali proti severu. Najin cilj je zaenkrat Mehika, od koder puščava odprte možnosti kaj in kako naprej. Namreč, trdo vejameva da se lahko na takšni poti zgodi marsikaj in ravno zato puščava odprte možnosti, pa bo potem spontanost ob tistem pravem času povedala kaj in kako 😛

Potovali bosta s kolesom in verjetno bosta s seboj imeli kar nekaj opreme. Kako bosta vse to prevažali?
Ja, tako je. Že na prejšnji poti, ko sva kolesarili skozi Veliko Britanijo naju je izučilo, da človek sploh ne potrebuje ogromno reči, da jo mahne okoli sveta. Ker se na pot odpravljava s kolesom, bova imeli tako zadaj kot spredaj na prtljažniku nepremočljive torbe. V teh torbah bo potem spravljeno vse kar potrebujeva za na pot, se pravi, šotor, spalka, podloga, pa potem bencinski kuhalnik, nekaj oblačil in nekaj rezervnih delov. Zelo pomembno pri tako dolgih potovanjih s kolesom je namreč to, da obtežiš kolo in ne sebe. To pomeni, da daš svoje stvari v torbe, torbe na kolo in da je tvoj hrbet neobremenjen.

Za Južno Ameriko pravijo, da zna biti kdaj nevarna. Vaju je kaj strah? Vaju kaj skrbi?
Glede na to, da naju vsi strašijo že pred odhodom pa ja, malce naju je strah. Sploh trenutno, ko je pred odhodom le še nekaj dni sva kar malce živčni. Ampak verjameva, da bo treme in vseh skrbi konec, ko se vsedeva na kolo in začneva poganjati pedala.

Koliko časa načrtujeta, da bo vajino potovanje trajalo?
Glede na to, da je pred nama vsaj 15 000km zaenkrat ne razmišljama toliko o časovnem poteku poti. Okvirno morda lahko rečeva, da bova rabili kakšno leto zagotovo, če ne več.

Skupaj bosta 24 ur na dan, 365 dni. Si ne bosta šli kaj na živce? Sta že kdaj morta skupaj potovali?
… (smeh) kakšen dan si bova zagotovi šli tudi na živce. To je del življenja. Ljudje se moramo ves čas prilagajati in si stati drug ob drugem, tako v dobrem kot v slabem. Veva, da bo več dobrih dni, tako da sva brez skrbi, da bova tudi tiste slabe dni premagali. Sva. Skupaj sva potovali leta 2016, ko sva se odpravili s kolesi čez Anglijo, Škotsko, Irsko in Severno Irsko.

Omenila si, da bosta divje kampiral.  Kako bosta to prakticirali? Kako pa bosta poskrbeli higieno?
Tako je. Ker je najin proračun nizek bova večino časa divje kampirali, prav tako pa je divje kampiranje tudi veliko boljše od hotelov, saj je šotor edini hotel, ki ima na tisoče zvezd in ne zgolj pet, kot kakšni luksuzni hoteli.
Za higieno bova poskrbeli tako, da bova namesto tuša uporabljali vlažilne robčke. Ja, veva. Mogoč zveni smešno ampak v praksi pa to kar deluje, saj sva to počeli že prej. Biti brez tuša nekaj dni je majhna cena, ki jo plačaš glede na to kaj vse ti potovanje da. Prav tako je seveda pomembno glede higiene, ko potuješ to, da svojih rok ne vtikaš v usta in da si poskušaš roke čim večkrat umiti.

Pot vaju bo vodila čez izjemno zahtevne razmere. Prečkali bosta najbolj suho pokrajino na svetu – puščavo Atacama v Čilu, izjemno vetrovno Patagonijo, v Boliviji bosta celo kolesarili na 4000 metrov nad morjem, kjer je redek zrak in bo kolesarjenje izjemno oteženo. Kako sta se pripravili na to?
Nisva se. Bili sva zelo zaposleni tako da časa za kakšne resne priprave ni bilo. So pa to razmere na katere se človek težko pripravi. Za začetek bo ključnega pomena to, da si bova počasi začeli pridobivati kondicijo. Vsak dan bo zgodba zase in vsak dan bo treba garati, da se bova kam premaknili. Seveda pa sta trud in garanje na koncu dneva vedno poplačana. Ko na primer postaviš šotor na kakšnem lepem mestu, opazuješ sončni vzhod in si skuhaš kakšne suhe špagete ali riž, ki so v tistem trenutku najboljša hrana, kar si jo kdarkoli jedel, je vso garanje pozabljeno. Pač vesel si, da imaš sploh kaj za dat v usta. Vesel si, da si tukaj in zdaj in da si živ in da dejansko živiš svoje sanje.

Anjo in Barbaro lahko spremljate tudi na:

Dodaj odgovor