Božične praznike sva se odločila preživeti v čudoviti Kranjski gori, ki je bila v tem času odeta v čudovito snežno oddejo. Dan po božiču je bilo pričakovano, da bo Kranjska Gora in okolica privabila številne obiskovalce, zato sva se raje odpravila na Italijansko stran do Belopeških jezer ter se od tam povzpela do koče Zacchi.
Koča Zacchi
Planinska postojanka Riffugio Zacchi se nahaja na Italijanski stran, pod zahodno steno Visoke Ponce. Koča stoji na višini 1380 m in je izhodišče za številne pristope. Koča je odprta v poletnih mesecih ima pa tudi zimsko sobo.
Belopeška jezera
Belopeška jezera ali po italijansko Lago di Fusine, sta dve jezeri, ki ležita v Italiji, le streljaj stran od Slovenske meje. Jezera s svojo turkizno barvo ter pogledom na Mangart, kar vabita, da jih obiščemo. Okoli obeh jezer je speljana tudi krožna pot. Pri prvem jezeru se nahajatudi manjši gostinski objekt, kjer se lahko okrepčamo ali odžejamo, izposodimo pa si lahko tudi manjši čoln. Zgornje Belopeško jezero je izhodišče tudi mnogim vršacem, kot so Mala, Srednja in Velika Ponca, Mangart (5.30 h), Vevnica (6h), Zavetišče pod Ponco (2h), Bivak Nogara (3h)…
Izhodišče
Iz Kranjske Gore se odpraviva čez mejni prehod Rateče in pot nadaljujeva proti Trbižu. Po parih kilometrih za mejnim prehodom, na levi strani ceste opaziva tablo za Belopeška jezera / Lago di Fusine. Najino izhodišče je zgornje Belopeško jezero, kjer na večjem parkirišču pustiva avto. Vstopnina za vstop na Belopeška jezera je 4 eur za osebni avto.
Vzpon
Na parkirišču se usmeriva na široko makedamsko cesto v gozd, kjer kmalu opaziva tablo za Riffugio Zacchi, ki nakazuje pot levo po gozdni potki. Lahko izbereva to pot, ki je bolj strma, a tudi krajša, lahko pa se do koče odpraviva po daljši, a rahlo vzpenajjoči makedamski poti, ki pelje do koče. Slednja je primerna tako za pohodnike, kot tudi gorske kolesarje, v zimskem času pa je priljubljena med turnimi smučarji ter sankači. Po tej poti, je do koče okoli 5 kilometrov.
Midva za začetek izbereva to lažjo pot, a se na sredini odločiva, da se priključiva kar tej krajši, a strmejši poti. V zimskem času priporočava derezice, ker je bila pot kar shojena in si ne predstavljava vzpona, brez njih. Kočo sva s kombinacijo obeh poti in mojo nosečniško kondicijo, dosegla v 1.40 minutah. Usmerjevalna tabla spodaj označuje, da je po krajši poti do koče 1.15 minut.
Pri koči se nam odpre čudovit razgled na Mangart ter istoimensko sedlo ter Ponce. Pot lahko nadaljujemo tudi višje, do razgledne točke (cca 30 minut). Sestopimo po gozdni poti ali po makedamski cesti.