Za letošnji poletni dopust, sva iskala zanimivo destinacijo, ki bo obvladljiva v devetih dneh, a bo hkrati nama pisana na kožo. Ob hitrem pregledu dragih letalskih kart, sva hitro ugotovila, da bova na dopust šla z avtodomom. Odločila sva se, da jo mahneva v Švico, ki naju je pritegnila s čudovito naravo, mnogimi jezeri, možnosti plezanja, številnimi slapovi ter premnogimi pohodniškimi potmi. Potopis je v prvi vrsti namenjen nama in kasnejšemu obujanju spominov, vsekakor pa zanimiv tudi za vse, ki jih zanima potovanje v Švico ali pa le radi virtualno potujete iz potopisnih zapisov.
1. dan – 8.7.2022 petek
Končno sva dočakala najin poletni dopust, ki bo trajal naslednjih devet dni. O izbiri destinacije nisva imela pretiranih težav, vedela sva le, da greva nekam kjer ni vroče in kjer se bova lahko izognila plačevanju oderuških kampov. Narava, hribi, jezera? Greva v Švico.
Iz službe odideva malo prej ter na hitro spakirava do konca, ter se odpraviva na pot. Slednja naju vodi skozi Kranjsko Goro, kjer dotočiva še nafto, saj so cene v Avstriji ter Švici, bistveno višje.
Vožnja po avstrijski avtocesti hitro mineva, ko naju na eni točki preseneti plačilo predornine, v višini 13 €. Ni ravno ugodno. Počasi se lotim iskanja parkirišča v okolici Bishofshofna. Že nekaj izvozov pred mestom, zapustiva avtocesto. Pot naju vodi čez čudovito avstrijsko pokrajino, mimo Obertauerna, ki v poletnih mesecih popolnoma sameva. Znajdeva se na višini 1770 metrov, temperature zunaj, pa niso nič kaj prijetne. Skleneva, da se malce spustiva, namreč zunaj je že sedaj samo 10 stopinj, ponoči pa se bo še bolj shladilo. Prenočišče najdeva pod smučiščem Werfenweng, v bližini Bishofshofna.
2. dan – 9.7.22 sobota
Prebudiva se v precej sveže jutro, si pripraviva zajtrk in se odpraviva proti Lihtenštajnu. Med vožnjo se ne moreva načuditi čudoviti avstrijski pokrajini in skleneva, da jo morava v prihodnje nedvomno raziskati. Na poti proti Lihtenštajnu, plačava še eno predornino (13 €) in se še ustaviva v Lidlu, da nakupiva še nekaj malenkosti.
Malo pred mejo dotočiva še gorivo, ki bi moralo zadostovati za celotno Švico, do Italijanske meje. Gorivo v Švici je res noro drago, za liter je namreč potrebno odšteti 2.37 €. Na meji z Lihtenštajnom sva se lahko peljala kar skozi, saj nama iz hiške samo pokimajo. Pri vstopu v Lihtenštajn ali Švico, se zna zgoditi, da vam pregledajo avto. Dovoljen je vnos 1kg mesa in 1l žganja na osebo, prav tako pa radi tehtajo avtodome, ki skupaj s potniki ne smejo presegati 3,5t.
O samem Lihtenštajnu sva vedela zelo malo, na poti pa sva rekla, da si ga ogledava, da vidiva kaj ponuja. Lihtenštajn je šesta najmanjša država na svetu, ki meri le 160 km2. Na zahodu meji na Švico ter Avstrijo na vzhodu. Bolj kot po svojih znamenitostih, je Lihtenštajn poznan kot ena najbogatejših držav na svetu, kjer je zaradi nizkih davkov (4%) registriranih več podjetij, kot je samih prebivalcev, katerih je okoli 37.000.
Vaduz, ena najmanjših evropskih prestolnic in je glavno mesto Lihtenštajna, kjer najdemo polno kulturnih in zgodovinskih znamenitosti. Največja znamenitost mesta je grad, ki se nahaja na hribu nad mestom. V njem s svojo družino živi knez, grad pa je zaprt za javnost. Ob prihodu v Vaduz, poiščeva parkirišče in se sprehodiva po centru mesta. Najprej se povzpneva do gradu, do katerega vodi strma, a urejena ter kratka pot. Med vzponom imava na nekaj mestih čudovit razgled na mesto, vinograde ter okoliške hribe. Zunanjost gradu ni nič posebnega, vendar pa njegova lokacija ponuja nekaj možnosti za super fotko za spomin.
Nato se spustiva nazaj v center mesta ter se za konec sprehodiva po glavni ulici, ki je zaprta za promet. Sprehodiva se mimo mestne hiše (Rathaus), znamenite rdeče hiše (Rotes hous), narodne galerije ter poštnega muzeja. Na slednjega opominjajo znamke, ki so polepljene po celotnem mestnem jedru. Vaduz je malo mesto in se ga da pogledati v uri ali dveh. Mesto je bilo v času najinega obiska zelo mrtvo in brez ljudi. Ne veva ali je to stalnica, ali je bilo samo v času najinega obiska tako.
Po ogledu se odločiva, da prespiva kar v Lihtenštajnu. Eden od razlogov je tudi ta, da imava tukaj še mobilne podatke. S pomočjo aplikacije najdeva odličen parking pri čudoviti cerkvici in gradu. Gre za odlično in mirno lokacijo (če odmisliva celonočno oglašanje žab v bližnjem ribniku), ki ponuja simpatičen sprehod do gradu, v bližini pa je tudi atraktivno otroško igrišče.
3. dan – 10.7.2022 nedelja
Prebudiva se v oblačno jutro ter si pripraviva zajtrk, ter greva še na krajši sprehod mimo cerkvice, na grad, od koder je čudovit razgled na Lihenštajn in okolico.
Med načrtovanjem roadtripa po Švici, sva imela v mislih tudi obisk Renskih slapov, a sva slišala različna mnenja (da niso nič posebnega, turistični itd.), hkrati so nama tudi malce izven poti, zato skleneva, da jih tokrat izpustiva. V Lihtenštajnu si pripraviva tudi navigacijo, saj bova v Švici brez podatkov. Na prvi bencinski črpalki kupiva švicarsko vinjeto (avtoceste in hitre ceste), ki stane 40 € in velja celo koledarsko leto. Vprašava tudi za kartico za internet, a jo je možno dobiti samo v trgovinah mobilnih operaterjev. Na vseh preteklih potovanjih, sva jo dobila v vsakem kiosku, tukaj pa ni tako enostavno.
V pomoč so nama vseeno offline mapsi, tako, da se po dobrih dveh urah, parkirava v Lucernu, blizu nakupovalnega centra. Iz kombija vzameva kolesi in se odpraviva proti centru mesta. Najina prva postojanka je železniška postaja, kjer poiščeva poslovalnico Salt, da kupiva kartico za internet.
Poslovalnico najdeva v spodnjem nadstropju. Precej naju preseneti cena za internet, k iznaša 40 € za 10 dni. Internet rabiva že zaradi iskanja prostorov za spanje, vsekakor pa je internet dobrodošel za iskanje informacij tekom potovanja. Švica se ne nahaja v EU, posledično mobilni podatki niso v naših paketih, cena prenosa podatkov pa je brutalno draga (4.5 €/1 MB). Res je potrebno biti zelo previden, da ne pride do kakšnih neprijetnih presenečenj. Olajšava se za 40 € in se odpraviva na raziskovanje Lucerna.
Lucerne se nahaja ob reki Reuss in je očarljiva mešanica tlakovanih ulic in trgov, obkroženih s privlačnimi zgradbami. Najino raziskovanje pričneva pri največji atrakciji Lucerna – kapeličnem mostu. Srednejveška brv sega v leto 1333 in je čudovita v vseh letnih časih, zlasti v poletnih mesecih, ko ga krasijo korita s pisanimi cvetlicami. Leta 1993 je požar uničil dobršen del mostu, a so ga na srečo obnovili. Ob mostu stoji tudi osmerokoten vodni stolp, ki je bil del mestne utrdbe, med drugim je služil tudi kot zapor, nikoli pa se ni uporabljal za shranjevanje vode.
Nato sva se podala na raziskovanje ulic. Pohajkovala sva po promenadi ob reki, kjer je polno restavracij in kavarnic. Hitro sva ugotovila, da so cene hrane in pijače, v Švici noro drage in nič kaj prijetne za naše denarnice. Cene hrane se prično pri 12 € za juho ali solato, nadaljujejo pa se z 20-25 € za hamburger ali pico ali še več, če si naročite kakšen zrezek s prilogo ali kaj podobnega.
Pot naju vodi do konca promenade, kjer se odpraviva do stolpa Mannliturn, na katerega se brezplačno pozvpneva. Iz vrha je čudovit razgled na staro mestno jedro, reko in Lucernsko jezero.
Za konec si ogledava še spomenik ranjenega leva, ki je spomin na več kot 800 švicarskih plačancev, ki so med francosko revolucijo dali življenje za obrambo kralja.
S kolesi se odpraviva proti najinemu parkingu. Pozitivno sva presenečena, kako dobro in prijazno mesto je Lucerne do kolesarjev. Kolesarskih stez ne manjka, slednje pa so dobro označene in varne. Tudi veliko domačinov se poslužuje tovrstnega transporta, ne manjka pa niti zanimivih idej za prevoz otrok in psov s kolesom.
Ogled Lucerna zaključiva ob jezeru in prijetnem klepetu z Urško, ki že več kot deset let živi v Švici. Urška lahko najdete na IG: Sloveniangirlabroad
Prespiva v okolici Lucernskega jezera.
4. dan: 11.7.22 ponedeljek
Iz Lucerna se odpraviva proti Interlaknu. V ožjem izboru za današnji dan imava jezero Melscher Frutt in plezanje kratke ferate ali jezero Gelmersee. Na podlagi slik, se odločiva, da se zapeljeva do slednjega.
Dolina Grimselwelt slovi predvsem po najstrmejši vzpenjači v Evropi, z naklonom 106%. Zobata železnica Gelmerbahn, vas za 36 € (povratna) pelje do jezera Gelmersee. Za obisk jezera se midva odločiva, a se do njega odpraviva kar s svojimi nogami. Vsekakor je vožnja z omenjeno železnico svojevrstno doživetje, a denarnica naju do te mere vsekakor ne žuli. Če kaj spremljate Instagram, ste že sigurno zasledili posnetek vožnje z omenjeno železnico. Čar vožnje je pri samem spustu v dolino, zaradi naklona, vendar morate sedeti v prvi vrsti, da je zanimivo.
Kombi parkirava nekaj kilometrov višje, nekje na pol poti proti prelazu Gelmer. Na parkirišču ob cesti parkirava in se odpraviva po označeni poti. Slednja poteka po ozki stari vojaški muljateri, za katero je potrebna primerna obutev (vsaj športni copati). Jezero doseževa v 45 minutah, s tem da sva po poti imela kar nekaj krajših postankov, ko sva se ”pasla” v borovnicah.
Ko sva prvič uzrla jezero, se kar nisva mogla načuditi tej lepoti. Jezero, ki ga krasi turkizna barva vode in mogočni vršaci, ki ga obdajajo. Poezija.
Na spletu sva zasledila, da okoli jezera poteka krožna pot, dolga 4 kilometre. Okoli se odpraviva v nasprotni smeri urinega kazalca. Večina poti je speljana ob jezeru, na določenih mestih pa pot se malce oddalji. Na drugi strani jezera, je navpična skala, kjer so umetno naredili ozek prehod, kjer je za varen korak v pomoč tudi jeklenica. Malo za tem delom, najdeva mini plažico, kjer nekaj pojeva in uživava v razgledu. Med drugim opazujeva nekaj pogumnežev, ki se kopajo v jezeru, nama pa je voda absolutno premrzla. Po drugi strani jezera se vrneva nazaj do jeza. Med potjo moraš paziti na razgibano potko, medtem ko občuduješ pokrajino, da kje ne padeš.
Sicer kaj takega nisva videla prvič, ampak se še vedno ne moreva načuditi. In to so mične gospodične v oblekicah, v totalno neprimerni obutvi. Razumem, da bi prišle gor z vlakcem in z vlakcem tudi odšle, ne dol so šle peš. Najbolj naju je presenetila punca, v dolgi oblekci, obute pa je imela sandalčke. Res si ne predstavljam, kako bo do dol prišla v tistih čeveljcih čez vso kamenje in korenine. Razumem, da vsi stremimo k lepim fotkah, za katere prispevajo tudi lepa oblačila, samo naj bodo ta primerna okolju, kjer fotka nastane. Če je želja po fotkah v oblekci v hribih, naj gre oblekca in čeveljčki v nahrbtnik, pa se potem gor človek preobleče. Fotke bodo lepe, varen korak pa tudi.
Najin spust do izhodišča, je zaradi vseh borovnic trajal seveda dlje. Vmes sva se znašla in prazno plastenko vode, prerezala na pol, da sva nekaj borovnic nabrala za seboj.
Ko se hočeva že odpeljati, do naju pristopi ena punca in naju prosi, če bi jih lahko zapeljala nazaj do izhodišča železnice, ki se nahaja nekaj kilometrov nižje. Mimo vozi sicer avtobus, vendar bi morali predolgo čakati nanj. Poveva, da imava žal samo en sedež in hitro pridemo na idejo, da peljeva enega od njih, ki po njih potem pride z avtom. Z nama se odpelje mlad fant in skozi pogovor pove, da prihaja iz Jemna (ja prav ste prebrali) in da živi v Amsterdamu, kjer si je z ženo (tudi Jemenko), ustvaril družino. V kolikor se želite peljati v eno smer z železnico Gelmerbahn, morate vzeti v zakup, da vas do parkirišča pri spodnji postaji železnice, čaka kar nekaj hoje.
Nato se parkirava ob cesti in si pripraviva pozno kosilo. V Švici je na veliko mestih označeno, da je parkiranje prepovedano oziroma, da je postanek dovoljen do sedme ure zvečer. Za spanje se nato prestaviva drugam in sanja se nama ne, na kako lepi lokaciji bova spala. Na aplikaciji sva našla mesto z dobro oceno in informacijo, da se nahaja blizu slapu, za spanje pa niso imeli v zadnjem času nobenih težav.
5. dan: 12.7.2022 torek
Zjutraj se zbudiva, malo poleživa ter ob zajtrku narediva načrt za današnji dan. V načrtu sva imela ogled doline Grindelwald, vendar ko sva malo bolj raziskala kaj lahko tam vidiva, sva si premislila. Grindelwald ponuja kar nekaj zanimivih možnosti za ogled oziroma pohode, vendar so vsi dostopni z gondolami, kar pa ni ravno prijazno za najino denarnico. Vse kar sva našla, bi morala plačati od 40-50 € za povratno/osebo.
Klemen malo pobrska po spletu ter pohodniški aplikaciji in najde nekaj zanimivih pohodov. Odloči se za ”nezahteven” vzpon na Harder Kulm, ki se nahaja v Interlaknu. Kombi pustiva na parkirišču na železniški postaji. Malce sicer kolebava, saj je oznaka za prepoved kamperjev, vendar so ti vseeno parkirani notri, nekateri tukaj celo prespijo, kot sva izvedela kasneje.
Izhodišče za pohod je na levi stran, kjer se nahaja spodnja postaja za vlakec, ki vas v desetih minutah popelje na Harder Kulm. Povratna karta je 40 € (eno smer 20 €) in tudi tukaj se odločiva, da izkoristiva svoje zdrave noge.
Harder Kulm leži na 1322 m in je ena od največjih in najzanimivejših znamenitosti Interlakna. Znan je predvsem po vožnji z vlakcem Harderbahn ter razgledni ploščadi, ki visi nad pečino. Razgledna ploščad je znana tudi kot ”Most dveh jezer”, iz nje pa je božanski razgled na jezeri Thunnersee in Brinzersee.
Kot lahek sprehod sem pričakovala max 1.5 h hoje in 500 višincev, zato sem bila precej presenečena, ko sem spodaj videla kje je najin cilj. Aplikacija nama pove, da je vzpon dolg 4.2 km, pri tem pa se bova dvignila za okoli 800 metrov. Na srečo večji del poti poteka po senci, zato kljub pozni uri, vzpon ni težaven. Sama pot je izjemno strma in zahtevna primerno obutev. Midva del poti prehodiva po označeni poti, del poti pa si olajšava in greva po makadamski cesti. Slednja nama malenkost podaljša pot, vendar je bistveno položnejša. Harder Kulm doseževa po 2.20h hoje v strm klanec in v trenutku ko vidiva razgled, je vsa hoja poplačana.
Na vrhu se sprehodiva mimo restavracije in na hitro ošvrkneva cenik. Cene hrane so malenkost cenejše kot v dolini, ugodno (za švicarske cene) pa je tudi pivo, za katerega odštejeva 5.80 eur/pol litra. Povzpneva se tudi do razgledne točke (ki to sploh ni) ter posnameva nekaj fotografij na razgledni ploščadi, kjer se kar tre obiskovalcev. Iz nje lahko v daljavi vidimo vrhove Eiger, Moncha in Jungfraujoh, ki je imel zasneženo konico, po čemur je znan.
Nato se počasi vrneva nazaj v dolino. Tudi nazaj grede naletiva na ljudi, ki so na vrh prišli z vlakcem, nazaj pa so odšli peš, v japonkah in podobnih čevljih. Ne dvomim, da nebi na sredini poti raje plačali 20 € in šli tudi z vlakcem nazaj. Skratka, kamorkoli v Švici greste hodit, obujte primerne čevlje.
Za spust sva potrebovala dobro uro in pol. Malce utrujena prideva do kombija, na hitro skočiva še v Aldi po nekaj stvari in se odpraviva na lokacijo, ki sva jo našla na Park4nightu. Gre za enega redkih parkirišč, z dobro oceno v Interlaknu, kjer so tudi sveži komentarji, da je vse OK. Lokacija se nahaja tik ob jezeru, kjer je tudi plaža. Preostanek dneva nameniva pripravi okusnega kosila in kopanju v jezeru. Voda ima prijetnih 22 stopinj.
6. dan: 13.7.22 sreda
Danes je na vrsti ogled doline Lauterbrunnen, ki ji pravijo švicarska dolina slapov. Od Interlakna do doline, imava okoli 20 km. Ob prihodu v Lauterbrunnen, se nama najprej prikaže prizor, ki ga največkrat vidimo na socialnih omrežjih. Slikovita vasica Lauterbrunnen, za njo pa mogočen slap Staubbach, ki je glavna atrakcija doline.
Na aplikaciji P4N poiščeva primeren parking in sicer brezplačen pri slapovih Trümmelbach, kjer naju hitro opozorijo, da tukaj ne smeva parkirati, če ne greva na ogled slapov. Z avtodomom se prestaviva na plačljivo parkirišče, ki je le streljaj stran od slapu Staubbach. Za uro parkiranja, je potrebno odšteti 1,2 € Vsa parkirišča v Švici je možno plačati preko aplikacije (večina Easypark), le nekatera sprejemajo tudi kovance. Nama je ta način super, ker si lahko nastaviš koliko časa te ne bo, lahko predčasno prekineš ali podaljšaš parkiranje, če se zadržiš dlje (potrebuješ samo telefon in internet).
Odločila sva se, da si dan vzameva bolj na easy in si dolino ogledava na kolesih. Po kolesarski oziroma pešpoti, ki je umaknjena stran od glavne ceste, se odpraviva do konca, kjer se nahaja gondola Schilthornbahn. Povsod naju spremljajo zeleni pašniki, kampi, cerkvice, tipične švicarske hiške, slapovi ter ogromni vršaci, ki obdajajo dolino.
Dolina Lauterbrunnen je znana predvsem po številnih slapovih, saj jih tukaj najdemo kar 72. Tudi samo ime, Lauterbrunnen, pomeni številni izviri. Večina slapov sedaj, je imelo nekaj pretoka, vendar pa niso bili tako mogočni, kot so v pomladanskem času ali po obilnem deževju.
Lauterbrunnen je ena od najbolj poznanih alpskih dolin v Švici, s klasičnimi hišami v švicarskem slogu koč. V dolini je več krajših poti do slapov Staubbach in Trummelbach. V glavni ulici vasice je polno kavarn, barov in trgovinic, kjer lahko nakupite spominke za domov.
Med obiskom Lauterbrunnena lahko počnete kar nekaj zanimivih in adrenalinskih stvari. Dolina slovi tudi kot zelo priljubljena destinacija za jadralno padalstvo. Nič hudega, če nimate svojega padala, tukaj je kar nekaj ponudnikov s katerimi lahko poletite nad Lauterbrunnenom in si dolino ogledate iz popolnoma druge perspektive. Niso pa te aktivnosti poceni. Za 20 minutni polet, bo pri lokalnem ponudniku potrebno odšteti 180 €. Ponujajo tudi polete s helikopterjem (kar je moja vleika želja), a so cene precej zasoljene. Slednje se pričnejo pri 450 € in vse tja do 650 €, za polet okoli Matterhorna.
Če imate s seboj kolesa, priporočava da dolino raziščete kar z njimi. Med raziskovanjem boste opazili tudi veliko pitnikov vode, kjer si le natočite svežo in precej mrzlo vodo, ki bo prijala v vročih poletnih dneh. Nikjer na celotnem tripu, nisva kupovala vode in sva si jo tudi za potrebe kuhanja, vedno natočila na teh pitnikih.
Zelo priljubljena točka v Lauterbrunnenu je razgledna točka ”007 Schilthorn” Piz Gloria, poznana predvsem na račun filma o Jamesu Bondu iz leta 1969. Na 2960 nadmorsko višino lahko pridete s kombinacijo štirih gondol, na vrhu pa se nahaja poleg razgledne ploščati še vrteča se restavracija, od koder imate čudovit razgled na velike tri: Eiger, Monch in Jungfrau.
Po nekaj urnem ogledu Lauterbrunnena, se nama pojavi vprašanje, če je res tako poseben kot ga vsi opevajo. Gre za čudovito dolino, ki je sicer vredna postanka, vendar pa ni toliko posebna, kot sva pričakovala. Je tudi eden od bolj obiskanih krajev v Švici, kjer je posledično tudi več turistov. Presenetljivo veliko je bilo indijcev, da o muslimanih ne govorim. Slednji so se mi malce zamerili, saj občasno dobiš kakšen ”čuden” pogled, na račun svojih oblačil. Spoštujem njihovo kulturo in se temu primerno oblečem, ko se odpravim v njihove kraje, Švica pa res ni kraj, kjer bi pazila, da ne kažem preveč nog ali par centimetrov trebuha.
V Interlaknu opraviva še nekaj nakupov v Aldiju in trgovinici s spominki. V mestu sva našla nekaj trgovinic, kjer so imel magnetke in podobne stvari, glede na švicarske cene še kar ugodne. Cene za magnetke se gibljejo okoli 10 eur, za tipične kravje zvončke, pa bo potrebno odšteti 15 € ali več.
Preostanek popoldneva preživiva ob pripravi večerje in kopanju v jezeru. Malce obžalujeva, da sva doma pustila supa, ker bi ju v Švici lahko veliko koristila.
7. dan: 14.7.22 četrtek
Zjutraj se ponovno odpraviva proti Lauterbrunnenu, kjer naju danes čaka malce bolj adrenalinski dan. Zapeljeva se do gondole Schilthornbahn, ki naju bo zapeljala do vasice Murren. Z gondolo najprej prispeva do postje Grimmelwald, kjer takoj prestopiva v drugo gondolo, ki naju v nekaj minutah pripelje do Murrena.
Murren je simpatična vasica, kjer ni avtomobilov. dostopna je le z gondolo, vlakcem ali peš iz doline. Najprej se sprehodiva čez vas in uživava ob pogledu na tipične švicarske hiške, z mogočnimi gorami Jungfrau, Eiger in Monch v ozadju. V Murrnu najdemo veliko restavracij in hotelov, ki jih krasijo korita pisanega cvetja, ki pa v celoti zaživijo v času zimske sezone. V vasici najdemo tudi trgovino in Intersport, kjer si lahko sposodite tudi opremo za plezanje.
Po ogledu, poiščeva oznako za ferato in ji slediva do izhodišča. Dobro označena pot vodi skozi Murren, ter skozi temačen in ozek tunel, kjer se začne jeklenica. Začetek poti se nekaj časa spušča ob jeklenici, dokler ne prispeva do stene. Na začetku je več odsekov, kjer se spuščava po kovinskih stopnicah, do dela, ki je najbolj zahteven in vsaj nama zanimiv za plezanje. Ko doseževa ploščat za base jump (tudi to bi šla, če bi bla opcija tandem), si popraviva opremo in pričneva s plezanjem.
Sledi adrenalinsko prečno prečenje pečine, 600 metrov nad tlemi. To je največje izpostavljenost na ferati, ki ti kar konkretno požene adrenalin po telesu. Preplezala sva že kar nekaj zahtevnejših ferat, a tale je bila nekaj posebnega in se nama je za neka sekund, kar naježila koža.
Nato je sledilo nekaj hoje do mesta, kjer lahko manjšo sotesko prečkava preko ziplina ali bo jeklenici. Čeprav se spogledujeva že nekaj časa, da bi si kupila škripec za spuščanje po zipline-u, sva tokrat izbrala prečkanje ferate preko mostu. Tukaj naletiva na večjo skupino ljudi, ki so po plezanju sodeč v ferati prvič. Nekaj časa hodiva za njimi, v upanju, da se bo kateri spomnil in naju spustil naprej, kot to počnemo vsi. Ne preostane nama drugega, kot da jih prehitiva po zelo strmi potki.
Nato sledi spust po daljši lestvi, ki zaradi visenja nazaj in prepenjanje vponk, malce utrudi roke. Nato ponovno sledi nekaj hoje ob jeklenici ter prečkanje še ene jeklenice. Na koncu sledi še eden od bolj zanimivih delov ferate, prečkanje nepalskega mostu. Gre za 80 metrov dolgi majajoči most, ki je speljan visoko nad ‘’škrbino’’.
Most je speljan visoko nad tlemi in je dolg 80 metrov. Gre za precej ozek most, po katerem je samo po eni strani speljana jeklenica, kamor se lahko vpnemo. Na koncih mostu, kje so nosilne jeklenice, imaš občutek, kot da se nimaš kam prijeti. Marsikomu ta most predstavlja težavo, nama pa ravno nasprotno. Bolj kot je višje in adrenalinsko, bolj imava rada. Tako most prečiva brez težav.
Ferata se praktično zaključi s tem mostom. Do Grimmelwalda je le še kratek sprehod po ozki potki skozi gozd. Slednja nas pripelje čisto do gondole.
Po preplezani ferati se na kratko še sprehodiva skozi Grimmelwald, da malo počijeva in poiščeva kakšen izvir vode, da dotočiva mrzlo vodo. V Murrenu so bili praktično na vsakem koraku, tukaj pa nama ga ne uspe najti.
V dolino se tudi tokrat spustiva peš. Do dol sva potrebovala slabo uro in pol, velik del poti pa so naju spremljali čudoviti razgledi na zelene travnike, gorovje in slapove.
Z Lauterbrunnenom sva tokrat zaključila in danes narediva premik. Če bi vedela bi si lahko v enem dnevu ogledala Lauterbrunnen in preplezala ferato, s tem pa pridobila en dan. Pred nama je še celo popoldne, zato danes ponovno ostaneva v okolici Interlaknna. Spet se parkirava na nama že znani in ljubi prostor, ter popoldne preživiva v in ob jezeru. Še več takšnih placov 🙂
8. dan: 15.7.2022 petek
Zjutraj ostaneva zgodaj in se odpraviva proti eno uro oddaljenem Kanderstegu, kjer se bova podala do enega najbolj osupljivih jezer v Švici. Oeschinensee je dolgo veljal za skriti biser Švice, ki pa je ob poplavi fotografij na socialnih omrežjih, pričel privabljati številne obiskovalce.
Jezero Oeschinen ali Oeschinen see, kot ga imenujejo Švicarji, je po mnenju mnogih, eno najlepših jezer v Švici. Leži v dolini Kandertal v regiji Bernese Oberland. Je idealna izletniška točka, če obožujete plavanje, veslanje, pohodništvo, ribolov ali celo peko na žaru.
Kombi pustiva v Kanderstegu na enem od mnogih plačljivih parkirišč. Do jezera se lahko odpravite z gondolo (povratna 30-40 €) ali peš, kar nam vzame okoli uro hoje. Tako kot vedno, se tudi tokrat odpraviva peš. Do jezera sta dva izhodišča, eden je pri spodnji postaji gondole, drugi malce naprej, katerega midva izbereva za izhodišče. Najprej se parkirava čisto pri izhodišču, a se potem raje prestaviva. Cena parkiranja na uro, je enkrat višja, kot če kombi pustiva pet minut stran.
Prvi del poti poteka v prijetni senci, drugi del poti pa je malenkost bolj strm in poteka po soncu. Sama pot ni zahtevna in jo lahko praktično prehodi vsak. Za vzpon sva potrebovala dobro uro hoje, s krajšimi postanki za fotografiranje (na poti je čudovit slap). Večina poti je speljana po gozdni potki, višje pa po široki makedamski cesti, zato niso nujni planinski gojzarji (športni copati so dovolj). Če se odločite za vožnjo z gondolo, vas do jezera loči še 20 minut hoje ali pa se za 8 € pripeljete z električnim avtobusom.
Oeschinensee obdaja neokrnjena narava in turkizno modra barva vode, na vseh straneh pa ga obdajajo visoke gore. Jezero napajajo podvodni potoki in ledeniški slapovi, ki tečejo iz vrha gora. Jezero Oeschinen se nahaja na višini 1593 metrov, njegova največja globina pa je 56 metrov. Jezero z okolico ponuja kar nekaj možnosti za aktivnost in pohode. V jezeru se lahko kopate, si izposodite čoln ali s seboj prinesete sup (ja, tudi to počnejo), si na namenskih žar postojankah naredite pravi mali piknik, se peljete z letnimi sankami, ali pa le uživajte ob pogledu na jezero ali ob dobri hrani. Okolica ponuja tudi kar nekaj pohodnih poti, različnih težavnosti. Ena od najbolj priljubljenih poti je Panoramska pot št. 8 (Oeschinensee do Heuberga), ki je malce zahtevnejši pohod, a ponuja fantastične poglede na jezero.
Midva se zaradi že malce utrujenih nog, ne odločiva za slednjega. Malce naju preganja tudi čas, ker pri jezeru ni mobilnega signala, midva pa tako ne moreva podaljšati parkinga. Na hitro se povzpneva na eno bližnjo razgledno točko, od koder imava čudovit razgled na jezero. Klemen se nato spomni, da gre v hotel prositi za dostop do wifi-ja, da lahko podaljšava parking. Urejeno. Odločiva se, da še najin obisk jezera malce podaljšava. Kristalno čista voda je precej mamljiva za kopanje za kar nekaj obiskovalcev, temu pa kmalu podležem tudi jaz. Z malce iznajdljivosti se preoblečem v kopalke in hop v mrzlo vodo. Voda je imela okoli 19 stopinj in po prvem šoku, je zelo prijala.
Nato se počasi vrneva nazaj na izhodišče. Po dobrih 45 minutah spusta, prispeva do parkirišča, kjer opaziva dve osebi, ki si s tablico ogledujeta parkirane avtomobile. Skenirala sta vsako tablico, ki jima je nato javila, če je parkirnina plačana ali ne. Čeprav se mogoče zdi, da parkirišč nihče ne kontrolira, temu ni tako.
Najina jutrišnja destinacija je slavni Zermatt, ki se nahaja na drugi strani gora. Da jutrišnji dan izkoristiva kolikor se da, danes narediva premik. Iz Kanderstega do Goppenstein vodi avtovlak. Lahko bi se sicer zapeljala čez hribovje, a je pot precej dolga, z avtodomom pa si že v osnovi počasnejši, ovinkasta cesta pa ni ravno dobrodošla za vožnjo. Z avtovlakom se še nisva peljala in bo to nova izkušnja. Ob prihodu plačava 29,50 € za vožno (cena je enaka za vsa vozila) in se postaviva v vrsto. Vožnja z avtovlakom traja okoli 15-20 minut.
Počasi se lotim iskanja placa za spanje in ne kaže najbolj obetajoče. Najin cilj je sicer Zermatt, a je zaprt za promet, tako lahko prespiva le v Taschu (eno mestece nižje), kjer pa tudi ne najdem nič primernega, predvsem pa dovoljenega. Nekaj solidnega, vendar z dobro oceno in komentarji najdem v mestecu St. Niklaus, kjer tudi prespiva.
9. dan: 16.7.2022 soboto
Dan začneva zelo zgodaj in se odpeljeva proti 15 km oddaljenemu Tachu. Podava se na lov za primernim parkirnim mestom in po slišanem res drži, da je problem s parkiranjem avtodoma v mestu. Z avtom ali manjšim kombijem brez težav parkiraš v garažni hiši na železniški postaji, medtem ko za avtodomom nastane težava. Našla sva kakšno mesto, kjer bi sicer lahko parkirala, vendar nisva upala tvegati, da dobiva kakšno kazen. Našla sva manjša parkirišča, kjer so bili parkirani avtodomi, vendar ni bilo nikjer nikogar, da bi lahko vprašala o ceni in pogojih parkiranja. Vsi pričnejo delati ob 8 ali 9 uri zjutraj. Tako sva z iskanjem in čakanjem, po nepotrebnem zapravila eno uro časa. Končno na enem parkirišču izveva, da lahko parkirava pri njih, a za ceno 20 € za cel dan. Ni poceni, a druge izbire nimava.
Na hitro pojeva zajtrk, spakirava nahrbtnika in se odpraviva na železniško postajo. Kupiva povratni karti do Zermatta in poiščeva najin peron. Prijaznega uslužbenca vprašava kje je najin peron in nama pokaže kje najdeva peron št. 4. Do odhoda vlaka, so samo 3 minute. Run Forest, run J
Vlak ujameva, poiščeva prosta sedeža in komaj čakava, da prideva v slavni Zermatt. Med vožnjo do naju pride sprevodnik, da pogleda karti. Očitno sva na napačnem vlaku. Ne veva, če je sicer ta bolj luksuzen ali kaj druga. Kakorkoli, sprevodnik nič ne komplicira, pove samo, da ob povratku, greva na drug peron.
Takoj ob prihodu v Zermatt opazim znano Bernina Express, ki med vlaki velja za simbol Švice. Vožnja z Bernino Express vodi čez 196 mostov, 55 tunelov ter čez gorski prelaz Bernina, vožnja pa je uvršečna tudi na Unescov seznam. Definitivno visoko na mojem seznamu, vendar v zimskem času.
Zermatt in ikona Švice Matterhorn… o tem sanjarim že več kot pol življenja. Zermatt mi je že od nekdaj, kot veliki ljubiteljici zime in smučanja, veljal kot neko rajska smučarska destinacija. Kaj je lahko lepšega od vijuganja po zasneženih progah, s pogledom na Matterhorn? Ko sem načrtovala roadtrip po Švici, je bil Zermatt edini kraj, kjer nisem bila prilagodljiva. Sem greva in pika, ostalo se lahko pogovarjava. Na srečo Klemen moji izbiri destinacij zaupa, tako nisva sploh imela dvomov. Edino na kar sem resnično upala, je lepo vreme. Na ta dan ne rabim oblakov. Od znancev sem namreč slišala, da je Matterhorn velikokrat rad zavit v oblake in da so naleteli na slabo vreme. Na srečo sva imela cel dan ‘’šajbo’’.
Nekaj korakov stran od železniške postaje, sem prvič uzrla simpatičen Zermatt in mogočen Matterhorn v ozadji. V tistem momentu sem obstala in samo globoko vdihnila, ob prijetnem občutku, ki me je spreletel. Končno sem tu, včasih je enostavno potrebno na določene stvari počakati in jih pol toliko bolj ceniš.
Po zadnjih vrsticah je verjetno pričakovati, da je današnji dan namenjen ogledu Matterhorna. Doma sem raziskovala kar nekaj časa, kako je to najlažje in seveda najceneje izvedljivo. Vsi opevajo slavno vožnjo do Gornergrata in da se Matterhorn najlepše vidi od jezera Rifflesee. Cenovno? Noro drago. Druga opcija je vožnja z jajčkami (50 € povratna) z Riffelberg Express, a od tam ni tako mogočen razgled.
Razmišljala sem kar nekaj časa, kako doživeti vse skupaj, tako kot si želim. Pridem do nore ideje, da greva do Gornergrata z vlakom, nazaj v dolino pa lepo peš. Google maps pravi, da je to 12 km hoje in mislim, da navzdol bi moralo iti. Lotim se raziskovanja in hitro ugotovim, da to niti ni tako nora ideja in da se jo da realizirani. Ok, greva na Gornergrad.
Postaja, ki pelje na Gornergrat, se nahaja le nekaj korakov stran od železniške postaje. Na avtomatu kupiva karti, za kateri odštejeva za eno smer 133 eur (povratna 266 eur). Na spletu sem zasledila podatek, da se moraš vsesti na desno stran, da imaš lep razgled na Matterhorn.
Na vlaku sva bila okoli pol desete ure in sva bila že malce pozna, saj se je že pričela gneča. V kolikor se slednji želite izogniti, priporočava, da ste na peronu ob 8 uri zjutraj, ko prične vlak voziti prve turiste. Na srečo sva na vlak še skočila zadnjo sekundo in dobila še sedež na desni strani, nekateri pa žal te sreče niso imeli in so morali iz vlaka ter počakati na drugega. Družbo nama dela starejši ameriški par, ki naju navdušuje in zabava s svojo navdušenostjo nad pokrajino in celo ”debelimi’ kravami (precej sta bila presenečena nad obilnostjo krav). Vožnja mine bliskovito, čez celotno vožnjo pa ponuja nore razglede na s soncem obsijan Matterhorn ter dih jemajočo pokrajino. Vožnja je kljub visoki ceni, res vredna, sploh če se mudite v Zermattu.
Gornergrat je dostopen v vseh letnih časih, 365 dni v letu. Železnica Gornergrat, je edinstvena elektrificirana železnica, ki nas v pičlih 33 minutah popelje iz Zermatta iz višine 1469 metrov, popelje 1600 metrov višje, na 3039 metrov do Gornergrata. Železnica je znana tudi po tem, da je druga najvišja zobata železnica v Evropi, ki je dolga 9.4 km.
Na Gornergratu je kar nekaj stvari, ki si jih ogledava. Vreme nama res služi, tako je razgled fenomenalen. Že takoj ko izstopiva iz vlaka, doživiva WAU efekt. Najprej se ustaviva na razgledni ploščati, tik ob železniški postaji. Odpre se nama osupljiv pogled na ledenik Gorner, ki izgleda kot velikanska zamrznjena reka, ujeta med gorami.
Nato se podava malce višje v smeri hotela do druge, s tem pa najvišje razgledne ploščadi, ki se nahaja na višini 3131 metrov. Tukaj imamo 360 stopinjski panoramski pogled na okolico, verjetno eden najlepših razgledov v Švici.
Na vrhu se nahaja manjša kapelice Gornergrat, zgrajene leta 1950. Zraven se nahaja novost na Gornergradu in sicer Zooom Matterhorn, ki je z vstopnico za vlak, popolnoma brezplačen. Zoom ponuja vizualno zanimiva doživetja Matterhorna. Najprej sva si v posebni zatemnjeni sobi, ogledala pomanjšano verzijo Matterhorna, čez katero se predvaja video o Matterhornu, gorah in na sploh življenju v okolišu. Res vredno ogleda.
Najbolj zanimiva atrakcija je izkušnja letenja VR (virtualne resničnosti), kjer letiš nad gorami okoli Gornergrata. Izbiraš lahko med dvema različnima doživetjema, panoramsko vožnjo, kjer samo opazuješ pokrajino in akcijsko, kjer sam s pomočjo ročk, usmerjaš jadralno padalo. Na srečo ni bilo gužve in sva lahko preizkusila oba doživetja.
Za konec se ustaviva še pri znamenitem Matterhorn Photo Pointu. To je lokacija z rdečim okvirjem in fotoaparatom, za katerim se vidi Matterhorn. Poskenirajte karto od vlaka, se fotografirajte, sliko pa poiščite na spletni strani. Midva sva raje mimoidoče prosila, da naju slikajo z telefonom.
Na Gornergratu sva preživela malce več kot eno uro in počasi se vračava v dolino. Žal nama je edino, da na vrh nisva pripeljala najini kolesi, ker je prevoz brezplačen, z vrha pa je možen spust po MTB stezah. Čeprav je sam spust kar dolg, so poti urejene in super za pohod. Nikakor se ne moreva načuditi osupljivi naravi in mogočnemu Matterhornu. Najprej se spustiva do jezera Riffelsee, kjer je ob lepem vremenu najlepši razgled na Matterhorn. Če ne piha veter, se v vodi pojavi odsev Matterhorna in takrat lahko napravite osupljivo fotografijo. V času najinega obiska je del jezera bil miren in uspelo mi je delček Matterhorna ujeti v odsev na gladini vode.
Preostali čas med sestopom, sva uživala ob pogledu na okolico. Vse je zelo dobro označeno in ni strahu, da bi kaj spregledal. Tudi sama pot nazaj v dolino je super in ne preveč zahtevna, vsekakor pa je potreben planinski čevelj in ne kakšna tekaška obutev.
Malo pred spustom v Zerrmat naletiva še na eno znamenitost in sicer soteska Gorner, ki si jo proti doplačilo 5 eur lahko ogledamo. Del soteske lahko vidiš pri spustu v dolino. V Zerrman sva prišla čisto na drugem koncu, kot je železniška postaja. Tako sva se sprehodlia ob reki Matter Vispa ter prehodila celoten Zermatt. Kako je pa to mestece čudovito. Ima res svojevrsten čar, vsekakor pa cene nočitve in v restavraciji, niso primerne za naš žep.
Če se Zermatt nahaja na koncu vašega potovanja, raje že kje prej kupite spominke in ostale stvari. Cene v trgovincah s spominki in tudi trgovine z živili, so primerne slovesu kraja. Slavno čokolado Toblerone, raje kupite kje drugje, če jo nočete preplačati vsaj parkrat.
Ko sva prišla do kombija, sva ugotovila, da pravzaprav sploh nisva utrujena. Tako kot me je zjutraj skrbelo, kako po bo celem aktivnem tednu potekal današnji spust iz Gornergrata, dejansko sploh ni bilo naporno. Za spust sva na spletu našla podatek, da potrebuješ okoli 5-6 ur, vendar sva midva omenjeno pot prehodila v 3.5 urah, s tem, da sva imela zaradi mene nešteto foto postankov. Vse skupaj sva prehodila 13 kilometrov in se od Gornergrata spustila za 1600 metrov.
Ob prihodu v kombi sva za brisalci opazila zataknjen listek, da morava plačati, vendar ni bila napisana najina registrska. Mislila sva, da je kdo iz parkinga pobegnil brez plačila in nama podtaknil listek. Gospodična naju prepričuje, da je listek najin in da nisva plačala, čeprav sva plačala takoj zjutraj. Na srečo sva imela listek shranjen, da sva ji dokazala, da sva že plačala. Priporočava, da si vse listke shranjujete.
Z obiskom Zerrmata sva zaključila tokratni roadtrip po Švici in jutri naju čaka dolga vožnja domov. Slednjo si želiva malce skrajšati, tako se odločiva, da danes prevoziva del poti. Pot naju vodi čez visok prelaz proti Italijanski meji, ki se kopa v večernem soncu. Na vrhu je toliko čudovitih spotov za spanje, ki spominjajo na manjše planine. Najin plan je sicer, da prespiva nekje v bližini Gardskega jezera, vendar sva si ob ogledu nočnih temperatur, premislila. Napovedanih je bilo 27 stopinj, kar je nemogoče, da spiš v kombiju.
Parkirava se malce višje, ob jezeru Maggiore, kjer naj bi bile malce znosnejše temperature. Na aplikaciji najdem neko parkirišče ob zapuščeni stavbi, ki je imelo relativno OK oceno. Pet minut za tistim, ko sva se parkirala, so naju komarji dobesedno požrli. Prižgeva si spiralo in jo dava pred kombi, napaka. Komarjev sicer ni bilo, se je pa vonj tako uletel v notrnajost, da sva še par dni zatem zračila kombi. Ponoči je bilo nevzdržno za spanje. Ko spiva na divje, imava vedno odprta oba strešna okna, ki pa vseeno ne ohladita kombija toliko, kot je temperatura zunaj.
10. dan: 17.8.2022 nedelja
Zjutraj se zbudiva precej nenaspana. V zadnjih dneh sva se precej navadila švicarskih prijetnih temperatur, tako, da nama te visoke temperature nič kaj ne odgovarjajo. Razmišljava ali še malo raziščeva okolico ali jo potegneva direktno do doma. Ko se enkrat potovanje zaključi, sva potem najraje čim prej doma, tako, da pot v enem kosu prevoziva do doma.
… vtisi o Švici
Ko sva objavila, da greva v Švico, sva dobil precej komentarjev v smisli, kako to? Švica je noro draga. Divje kampiranje je strogo prepovedano. Kje sva ravno Švico našla.
Če bi vedela, da je Švica tako noro lepa, bi jo obiskala že par let nazaj. Švice se popolnoma po krivem drži sloves, da je zelo draga destinacija, kar pa čisto ne drži. Ne trdim, da je najcenejša, ni pa kaj veliko dražja od kakšne Italije, Grčije ali vedno bolj drage Hrvaške. Cena je odvisno predvsem od tega, koliko smo iznajdljivi in kakšen je naš stil potovanja. Če mislite v Švici jesti zunaj in se voziti na vsak hrib z vlakcem, ja, potem bo dopust zelo drag. Z malce prilagodljivosti, kot je avtodom ali spanje v kampih, kuhanje in pa da namesto vlakcev uporabljate svoje noge, bo potovanje v Švico precej cenovno normalno.
Lahko rečem, da je Švica ena od najlepših držav, ki sva jih obiskala. Res, da morda ni zanimiva tistim, ki jim je čar dopusta, da se sardelčkajo na hrvaški obali, bo pa nedvomno zanimiva tistim, ki dopsut raje preživimo malce bolj aktivno. Ponuja vse od raziskovanja čudovitih mest, noro lepe narave, čudovitih slapov in jezer, dolin, da o čudovitih jezerih, kjer se lahko kopamo, ne govorim.
Skratka, v Švico se nedvomno vrneva, takoj ko bo možno.
Divje kampiranje v Švici?
Divje kampiranej v Švici ni dovoljeno in se kaznuje s 5000 euri. Ko sva raziskovala kako je s tem v švici, nisva naletela na pozitivne informacije, vendar sva mnenja, da če je prepovedano, še ne pomeni, da se ne da. Res, da sva včasih porabila pol urce do urce na dan, da sva našla primerno mesto za spanje, vendar se da. Vseh devet dni sva prespala na divje, brez enega problema. Vsa mesta sva našla na aplikaciji Park4night, iskala pa sva mesta z vsaj oceno 4 in svežimi komentarji uporabnikov. V Švici so na vseh mestih opozorilne table, da je kampiranje prepovedano, vendar se vseeno najdejo mesta, kjer tabel ni in ljudje spijo brez težav. Videla sva tudi nekaj kombijev, ki smo spali na prepovedanih mestih in očitno niso imeli nobenih težav.
Statistika:
- prevozila 2500 km
- 10 dni
- 9 nočitev (vse divje)
- zapravila 950 €
Če te je tale prispevek navdušil za potovanje ali pa bil v pomoč pri načrtovanju dopusta na Tenerifu, bi bila vesela, če si vzameš minutko časa in naju podpreš. V pisanje takšne objave in podajanja informacij gre namreč kar nekaj časa in moje dobre volje. Podpreš naju lahko tako, da nama častiš kavo, rezerviraš svojo nastanitev na bookingu preko tega linka ali klikneš na katero od reklam na blogu. Klik na reklame ali rezervacija preko najinega linka na bookingu, te ne stane popolnoma nič, midva pa od tega dobila delček provizije. Nič bat, obogatela ne bova, za kakšno kavo ali dve, pa bo 🙂 Hvala
