Četudi smo Dolomite obiskali že večkrat, nas bodo ti vedno očarali ob ponovnem obisku. Dolomiti so pravi raj v vseh letnih časih. Tukaj na svoj račun pridemo ljubitelji narave, gora, pohodništva, plezanja, smučanja, kolesarjenja, predvsem pa tisti, ki radi spimo na divje. Plezalno pohodniški roadtrip po Dolomitih je bil najin že tretji obisk Dolomitov in vsekakor ne zadnji.
Kako, s čim, koliko časa?
Dolomiti so pravi raj za t.i. vanlife in spanje na divje. Slednje ni ravno dovoljeno, ga pa prakticirajo vsi. V kolikor se boste držali določenih nenapisanih pravil (ne raztegovati tende, postavljanje šotora na vidno mesto, parkirati tam kjer je prepovedano), ne boste imeli nobenih težav.
Tokrat sva se v Dolomite odpravila za pet dni in vedno sva spala na divje brez težav. Večinoma prostor poiščeva kar na kakšnem prelazu, v veliko pomoč pa sta nama aplikaciji Park4night in iOverlander. Do sedaj sva spala v najinem preurejenem karavanu, tokrat pa sva se v Dolomite odpravila z najinim (še ne preurejenim) kombijem. Nedvomno veliko bolj prostorno in udobno.
Med najinim prvim obiskom (jezero Sorapis, Cinque Tori, Missurina) in drugim obiskom (Croda da Lago, Tre Cime, jezero Braies, koča Averau) sva raziskovala okolico Cortine d’Ampezzo. Tokrat je bil najin obisk bolj namenjen plezanju ferat in roadtripu čez prelaze okoli (gorovja) Selle.
Missurina
Ob prihodu v Dolomite, je postanek v Missurini ter istoimenskem jezeru, že prava najina stalnica. Tudi tokrat sva se ustavila in naredila tri kilometerski sprehod okoli jezera. Missurina je pravi skriti biser Dolomitov, ki ga med obiskom nikar ne spreglejte. Jezero Missurina je eno od najlepših gorskih jezer v Dolomitih, ki leži na višini 1755 metrov. Je odlično izhodišče za mnoge pohode ali le kratek sprehod okoli jezera, ki ponuja čudovite razglede na mogočne vršace ter slavni, a na žalost zapuščen hotel, s čudovito panoramo v ozadju.
Ko sva si dodobra pretegnila noge, sva se napotila proti Cortini d’Ampezo, kjer sva si naredila nekaj zaloge hrane in pijače. Nato sva pot nadaljevala proti prelazu Falzarego, kjer sva se lotila plezanja ferate.
Zavarovane plezalne poti (ferate) v Dolomitih
Zavarovane plezalne poti so vojakom v času prve svetovne vojne, omogočale dostop do bolj strateško pomembnih točk v Dolomitih. S tem namenom so vojaki ustvarili več zavarovanih plezalnih poti z železnimi stopnicami, klini, skobami, visečimi mostovi, ki so nosile ime ferate (via ferrata). Po 2. svetovni vojni je tamkajšnji alpski klub te zavarovane poti spremenil v prave zanimive plezalne smeri.
Današnji Dolomiti slovijo kot pravi feratarski raj, ki vsako leto privablja številne ljubitelje tega adrenalinskega športa. Ferate so primerne za večino starostnih skupin in za različne nivoje znanja plezanja. Na svoj račun bodo prišle družine, ljubiteljski plezalci, kot tudi tehnično podkovani plezalci.
Nasvet: Plezanje ferat se lotite le v primeru, če dovolj zaupate sebi, za varnost pa nujno potrebujete samovarovalni komplet, čelado in plezalni pas. Če vam manjka izkušenj v premagovanju ferat, si za plezanje raje najemite vodnika. Gorski vodnik vam bo pokazal nekaj tehnik plezanja, predvsem pa bo plezanje naredil varno.
Ferata Degli Alpini (Da Strobel – Col Dei Bos)
Prva Dolomitska ferata, ki sva se jo lotila, je ferata Degli Alpini, ki jo najdemo v okolici Cortine d’Ampezzo. Gre za novejšo ferato (2009), ki se nahaja malce pod prelazom Falzarego (izhodišče restavracija Grill da Strobel). Ponaša se z dolžino 400 metrov, oceno C/D ter kratkim dostopom. Ferata ni preveč zahtevna, a je ne gre podcenjevati. Določenim zahtevnim odsekom se je možno tudi izogniti. Nama je bila ferata izjemno všeč. Je ravno prav zahtevna in jo nedvomno priporočava, če le imate nekaj izkušenj s plezanjem ferat.
Info: čas dostopa 20 min, plezanje 1.5 h, sestop 40 min
Ravno ko sva prišla nazaj na izhodišče, se je pričelo temniti. Hitro sva v aplikaciji pokukala za kakšnim simpatičnim prostorom za spanje, ki sva ga našla malo pod prelazom Valparola. Na hitro nekaj pojeva ter se zavlečeva v zavetje tople spalke. Kot je kazala vremenska napoved, preostanek večera rahlo dežuje.
Čez neverjetne prelaze do Val Gardene
Zjutraj se prebudiva v čudovito in s soncem obsijano jutro ter si pripraviva zajtrk. V času najinega obiska Dolomitov, nama vremenska napoved ni bila najbolj naklonjena, zato sva si načrt morala sproti prilagajati in malce inprovizirati. Prvotna ideja je bila, da na poti do Val Gardene obiščeva kakšno simpatično mestece in opraviva krajši ter nezahteven pohod. A glej ga zlomka. Ravno ta dan naju je na poti večino časa spremljal dež in megla na prelazih.
Iz prelaza Valparola, kjer sva spala, sva se najprej odpravila čez prelaz Pordoi. Prelaz sva si ogledala samo iz avta, saj naju je spremljal močan dež in nisva imela ravno želje po kratkem sprehodu.
Pot nadaljujeva proti prelazu Sella, kjer se je ob najinem prihodu le malce zjasnilo, a ne za dolgo. 2244 m visoko se nahaja prelaz Sella in povezuje provinci Trento ter Bolzano. Gre za enega od najbolj poznanih prelazov v italijanskih Dolomitih, ki ima edinstven pogled na gorsko verigo Sassolungo, ki se dviga vse do 3179 metrov nad morsko gladino. Prelaz Sella je odlična izhodiščna točka za zahtevne, kot tudi manj zahtevne pohode.
Ob najinem prihodu se je zjasnilo do te mere, da sva si nadela pohodno opremo, spakirala nahrbtnika ter se odpravila proti koči Rifugio S. Pertini. Po dobrih dvajsetih minutah hoje, je ponovno pričelo deževati in kar se le da hitro sva pohitela nazaj proti kombiju. Pa prihodnjič. Pot nato nadaljujeva v osrčje Val Gardene v mestece Santa Cristina, kjer si na luštnem parkirišču nad mestom skuhava kosilo in se odločiva prenočiti kar tukaj.
Seceda
Zjutraj se ponovno prebudiva v čudovito jutro s pogledom na obsijane vršace nad mestom Santa Cristina. Najin današnji načrt je, da se odpraviva na raziskovanje slavne Secede. Na vrh se lahko odpravimo peš in tako prehodimo okoli 1100 višinskih metrov ali se do vrha (ali del poti) peljemo z gondolo. Odločiva se za slednjo možnost in del pohoda opraviva kar s pomočjo gondole. Najino izhodišče je parkirišče pri gondoli Col Reiser, ki naju za 16 € po osebi (ena smer, 23 € povratna) v pičlih 8 minutah pripelje do istoimenske koče Col Reiser na višini 2106 metrov. S tem sva prihranila malo manj kot dve uri hoje in 600 metrov višinskih metrov.
Od tukaj pot nadaljujeva proti koči in grebenu Secede, ki je že lepo viden. Malce naju je zmotilo, da konkretne poti ni označene, zato sva enostavno sledila sedežnici, ki vas (če želite) popelje tik pod greben slavne Secede.
Pohod na Secedo je nedvomno eden od najbolj osupljivih pohodov v Dolomitih (poleg slavnih Treh Cim). Nahaja se v naravnem parku Puez Odle (NP Puez Geisler) in ima enega od najbolj znanih grebenov v Dolomitih. Pohod proti vrhu Secede ponuja nore razglede vse od začetka pa do konca.
Od gondole do vrha sva z vmesnimi postanki za fotografiranje in pašenje očk potrebovala okoli 1.5 h. Pobočje Secede s samim grebenom je tako lepo, da jo je težko opisati. To je treba videti na lastne oči. Včasih sva si kar malo pomela oči, če vsa ta lepota resničo obstaja.
Nazaj v dolino oz. na izhodišče sva se odpravila kar peš in se tako spustila za okoli 1100 metrov. Ob prihodu na parkirišče sva plačala parkirnino (5-10 h = 5 €) in nazdravila z več kot zasluženim pivom. Par minut za tem je pričelo močno deževati in resnično sva si oddahnila, da naju dež ni dobil med sestopom iz Secede.
Popoldne je bil čas za ponoven premik in tokrat je bil najin cilj prelaz Gardena, kjer sva si pripravila okusno kosilo in poiskala prostor za prenočevanje. Tudi tokrat popoldne ter večer preživiva v kombiju in v zavetju tople spalke. Nizke temperature in dež nama tudi ta večer nista prizanesla.
Prelaz Gardena
2121 visok prelaz Gardena povezuje Val Gardeno z Alta Badio ter dolino Val Pusteria. Že sama vožnja čez prelaz ponuja edinstvene razglede na vršace, zato ni nič nenavadnega, da je cesta izjemno priljubljena med cestnimi kolesarji in motoristi. Prelaz obdaja gorska veriga Sella, vrhovi Cir, skupina Sassolungo na vzhodu ter gorska veriga Fanes na vzhodu. Prelaz Gardena je tudi v poletnih mesecih izjemno priljubljen med pohodniki. Njegova okolica ponuja številna izhodišča za številne lažje in težje pohode.
Ferata Brigata Tridentina
Zjutraj se prebudiva v sončno, a zelo mrzlo jutro. Skobacava se iz udobja tople spalke in si zunaj na sončku pripraviva krepčilen zajtrk. Danes naju čaka nova ferata, ki slovi kot ena najbolj priljubljenih ferat v Dolomitih. Gre za ferato Brigata Tridentina z precej kratkim dostopom, visečim mostom, ter z zaključkom pri koči Pisciadu. Zaradi priljubljenosti in srednje težavnosti, je ferata zelo oblegana, priporočljivo pa je, da se je ne lotimo v visoki sezoni in med vikendom.
Kljub ponedeljku ter zgodnji uri, je bila na ferati gneča. Prvi del ferate je zelo lahek in ne preseže ocene B. Po preplezanem prvem odseku, sledi 15 minut hoje po potki do vstopa v drugi del ferate. Del ferate poteka ob slapu in tudi ta del ne preseže ocene B. Na poti boste lahko pred zadnjim najtežjim delom izstopili in po poti nadaljevali do koče. Zadnji ter najtežji del ferate je ocenjen z oceno C. V tem delu nas čaka vzpon po lestvi ter prečenje slavnega visečega mostu, pod katerim bomo imeli več sto metrov globok prepad.
Po preplezani ferati sledi še krajši vzpon do koče Rifugio Pisciadu na višini 2585 metrov. Od tukaj lahko pot nadaljujemo še eno uro in osvojimo 2985 m visok vrh cima Pisciadu ali se vrnemo nazaj v dolino.
Po dobrih treh urah plezanja in čakanja v koloni na ferati, se odločiva za povratek v dolino. Sestopiva po označeti poti 666, ki je kot lažja ferata speljana po ozki grapi in pripelje direktno nazaj na izhodišče. Za ta del poti priporočava uporabo pohodnih palic. Po tej poti se lahko odpravite tudi v obratni smeri do koče Pisciadu.
Nasvet: predno se lotite ferate, preverite vremensko napoved. Plezanja se lotite le z dobro psiho-fizično kondicijo, nekaj izkušnjami ter ustrezno opremo.
Po preplezani ferati se odpeljeva čez prelaz Valparola in Falzarego do Cortine, kjer se sprehodiva skozi center mesta. Pozno popoldne si prostor poiščeva v bližini jezera Landro (Lago di Landro). Po vseh mrzlih nočeh, spiva danes malce nižje, kjer so temperature zvečer in ponoči dosti bolj prijazne.
Počasi proti domu
Zjutraj naju zbudijo krave s svojimi zvonci, ki se pasejo le nekaj metrov stran od najinega kombija. Danes je najin zadnji dan v Dolomitih. Malce otožna si pripraviva zajtrk ter kavo, ter se ob pogledu na obsijane vršace počasi vračava proti Sloveniji. Po dobrih treh urah vožnje po lokalnih cestah, se ustaviva še v nama ljubi Kranjski Gori. A kaj bova počela? Odločiva se, da splezava izjemno zahtevno ferato Jerman, potem pa si na najinem kotičku ob reki Savi Bohinjki skuhava kosilo.
Adijo Dolomiti, do naslednjič
Ne glede kolikokrat sva že obiskala Dolomite in kolikokrat jih še bova, naju bo ta košček raja še vedno očaral. S plezanjem ferat je pri nama raziskovanje Dolomitov dobilo povsem novo dimenzijo. Vrhovi, ki nama v pohodniškem smislu niso bili zanimivi oz. prišli v poštev, so sedaj na ”to do” listi, ker do njih lahko priplezava preko ferat. Tiha želja za prihodnje leto, je vzpon po ferati na najvišji vrh Dolomitov, Marmolado.
V Dolomitih sva (ponovno) preživela čudovitih pet dni, splezala dve vrhunski ferati, spala štiri dni na divje na čudovitih lokacijah, obiskala nenormalno lepo Secedo, se naužila čudovitih razgledov na vrhu prelazov, ter se popolnoma odklopila od tega vse bolj ponorelega sveta…
Dolomiti so zakon in upava, da jih čimprej ponovno obiščeva.
Stroški: 212 €
- Hitri testi: 20 €
- Bencin: 120 €
- Trgovina (hrana, pijača): 40 €
- Gondola: 32 €
- Parking: 5 €
- Spanje: 0 €
