Zjutraj se zbudiva, spakirava stvari in se odpraviva do najinega avta, ki sva ga pustila na koncu ulice, na parkirišču, ki ga je ponoči varoval čuvaj, za ”varovanje” pa je računal 10 dh. Najina naslednja naloga je, da najdeva kakšen nakupovalni center, da si lahko kupim nekaj za oblečit, saj imam zaradi izgubljene prtljage le oblačila v katerih sem prišla v Maroko. Na internetu sva si predhodno pogledala kateri večji nakupovalni centri so v Rabatu, naslov vtipkala v navigacijo in voila, pripeljala naju je do večjega nakupovalnega centra Mega mall. Očitno sva na nepravem kraju, saj so v njem bolj prestižne oziroma dražje trgovine, o tem, da bi si lahko kupil osnovna oziroma navadna oblačila, pa lahko kar pozabiš. Vse je ali z dolgimi rokavi, noro drago ali pa neka čudna moda, navadnih majic ali hlač pa sploh nimajo.
V navigaciji najdeva še drug nakupovalni center, ki se kasneje izkaže sicer za samo eno trgovino, kjer sem pa celo lahko izbirala kaj bom kupila. Vse račune sem shranila, saj bom podala prijavo na Alitalijo, za povrnitev stroškov (nakup oblačil in kozmetike).
Po nakupih je čas, da se odpraviva na raziskovanje Rabata, ki je že iz časov ko so mesta prevzeli Francozi bil maroška prestolnica. Rabat naju je precej pozitivno presenetil, saj je izjemno urejeno mesto, z velikimi lepimi in urejenimi ulicami, vodometi, skratka čisto nasprotje od tega kar sva si predstavljala za maroška mesta. Najbolj poznana znamenitost v Rabatu je nedvomno mavzolej Mohameda V., ki je preminuli maroški kralj in Hassanov stolp, ki je v bistvu nedokončan minaret nikoli dokončane zgrajene mošeje. Mohamed V. je s svojim vladanjem želel pustiti pečat, zato si je dal zgraditi svoj mavzolej, ki je preoblečen v bel marmor, ki s svojo gradnjo velja za pravi arhitekturni dosežek. V njegovem mavzoleju sta pokopana tudi dva njegova sinova, Hassan, ki je bil eden izmed njegovih sinov je imel tudi svoje posebne načrte. Slednji je želel v 12. stoletju zgraditi največjo mošejo na svetu, ki bi med drugim imela tudi najvišji minaret na svetu. Današnja podoba mošeje se kaže predvsem v ostankih stebrov in na pol zgrajenega minareta, saj se je gradnja mošeje po njegovi smrti ustavila. Hassanov stolp so poimenovali po njemu, namesto predvidenih 84 metrov, je danes visok le 44 metrov. Stolp je od leta 1995 tudi pod Unescovo zaščito.
Kasneje pot nadaljujeva po najinem mnenju do najlepše točke v Rabatu in sicer Kasbe Oudaje, ki krasi atlantsko obale Maroka. Kasba je bila zgrajena sredi 12. stoletja in je služila predvsem kot vojaška baza za napade na Španijo, saj so iz nje imeli dober razgled na širno morje. Sprehodiva se skozi simpatične modre uličice, do obzidja, kjer se nama razpostre pogled na Atlantski ocean in zaliv, kjer se lahko naučimo tudi surfati.
Ko želiva pot nadaljevati proti Meknesu, se še prijaviva na internet, če je slučajno kaj novega glede moje izgubljene prtljage. Preko aplikacije whatsapp nama lastnik, kjer sva spala, sporoči, da me nahrbtnik čaka na letališču, saj sva ob prijavi navedla tudi njegov kontakt. Po klicu na letališče, kjer sva se želela dogovoriti, da mi nahrbtnik dostavijo na naslov, kjer bova spala, dobiva odgovor, da ga ne morejo dostaviti in da naj prideva sama ponj. Glede na to, da bi rada čim prej imela svoj nahrbtnik, se niti ne pregovarjava veliko okoli dostave in se raje čim prej odpraviva nazaj v Casablanco na letališče, da prevzamem svoj nahrbtnik. Vse skupaj nama je konkretno izven smeri, zato se tudi odločiva, da ogled modre vasice Chefchaufen izpustiva in pustiva za naslednji obisk Maroka.
Po uri in pol vožnje se na letališču odpravim do okenca, kjer naj bi prevzela prtljago in mi uslužbenec reče, da je letalo pravkar pristalo in da naj počakam na prtljago. O tem, da so sporočili, da je prtljaga že vsaj dve uri na letališču, rajši ne izgubljam besed. Iz letališča se odpraviva do verjetno od štirih najmanj poznanega kraljevega mesta Meknes (ostali so še Fes, Rabat in Marakeš), kjer sem med potjo preko bookinga rezervirala prenočišče v medini. Ob prihodu v Meknes pustiva avto pri vhodu v medino in se peš odpraviva skozi ozki labirint ulic do najinega prenočišča. Tokrat sem nočitev, zaradi nove izkušnje rezervirala znotraj medine in sicer v riadu Zahraa Al Ismailia, kamor prispeva po pol ure iskanja. V veliko pomoč nama je bila aplikacija maps.me, kamor sva vnesla naslov riada. S pomočjo aplikacije sva sicer skozi labirint ozkih ulic prišla blizu riada, vendar sva proti koncu vseeno morala mimoidoče domačine vprašati za pravo pot. Ko naju prijazni domačin pelje skozi ozke in nič osvetljene ulice do riada, se resno vprašava, v kaj hudiča sva se spustila, ampak včasih moraš preprosto zaupati.
Ob vstopu v riad pa samo vau, saj si nisva niti približno predstavljala, da se za vrati in v tako ozkih ulicah nahaja tako ogromna in prostorna hiša. Ob prihodu v sobo se razpakirava in se odpraviva nekaj pojest. V riadu nama svetujejo neko restavracijo, ki je na glavni ulici in kjer je zelo poceni. Seveda sva vesela nasveta, zato se tudi tja odpraviva, vendar sva ob prihodu v restavracijo precej presenečena, saj so cene višje kot pri nas v Sloveniji. Vljudno se zahvaliva in greva nazaj na ulico, da najdeva kaj druga, vendar med potjo srečava lastnika guesthousa, ki je očitno hitel v gostilno sporočiti, da naju je on poslal.
Na ulici najdeva stojnico kjer prodajajo m.samen, ki je maroška debela palačinka, ki je namazana z topljenim sirom, medom ali nutelo. Vse skupaj niti ni tako slabo.
Stroški:
- Parking = 10 dh (0,90 €)
- Burger King = 68 dh (6,14 €)
- Pomarančni sok = 7 dh (0,63 €)
- Nočitev = 120 dh (10,84 €)
- Cestnina = 150 dh (13,54 €)
- M’samen 2x = 5 dh (0,45 €)
- Bencin = 200 dh (18,06 €)