Maroko: Labirint ozkih ulic v Fezu in Meknesu (3. dan)

Zjutraj se iz medine v Meknesu odpraviva proti avtu, nakar ugotoviva, da imava manjši problem, kako bova prišla skozi rabirint ozkih ulic ven, saj zaradi visokih stavb, navigacija tukaj popolnoma zataji. Ne preostane nama drugega, da vzameva v roke vsak svoj zemljevid in lonely planet (notri je celotni zemljevid medine), ter se probava nekako prebiti ven izven medine.

Pozorna morava biti koga vprašava za pravo smer, saj v medini nekateri samo čakajo na izgubljene turiste in jim potem vodenje masno zaračunajo (5-15 eur). Kogarkoli sva na poti vprašala za smer, so nama venomer odgovarjali v francoščini, ki jo obvladajo, kar pa za njihovo znanje angleščine ne morem ravno trditi.

Po dobre pol ure iskanja, le najdeva pravi izhod, vendar hitro ugotoviva, da sva ven prišla ravno na napačni strani in da je do najinega avta precej hoje. Ker sva na «prostem», začne delovati tudi navigacija, ki nama pokaže najbližjo pot do avta, ki pa vodi nazaj skozi medino. Sedaj je malo lažje, saj imava navigacijo, še vseeno pa je ne odneseva brez, da koga vprašava za pravo smer. Po pol ure le zagledava najin avto, ki sva ga prejšnji dan pustila na parkirišču pred vhodom v medino.

Meknes je eno izmed štirih kraljevih mest, ki mu pravijo tudi Maroški Versailles, mesto pa je zgradil Moulay Ismail. Meknes je poznan predvsem po starodavni medini, čigar obzidje z obrambnimi stolpi je dolgo 40 kilometrov, vhod v medino pa krasijo čudovita vrata Bab El Mansour. Najbolj obiskani del mesta je trg El Hedim, ki ga je lepo obiskati ob večernih urah, ko trg zaživi.

Pot nadaljujeva proti Fezu, kjer sva si tudi danes rezervirala nočitev v medini. Ob prihodu v Fez, avto pustiva pred vhodom na velikem parkirišču, kjer za parkiranje za cel dan odštejeva 50 dh. Riad tokrat s pomočjo navigacije najdeva hitro, vendar naju kljub rezervaciji prestavijo v drug Riad Babha. Medtem, ko čakava, da do konca pripravijo sobo, nama postrežejo metin čaj, ki je tukaj v Maroku res okusen.

Ko se razpakirava se odpraviva na odkrivanje lepot tega najstarejšega kraljevega mesta, ki je pomembno kot versko, kulturno in umetniško središče Maroka. Fez je največje mestno območje brez avtomobilov na svetu, znotraj starega mestnega jedra je glavno prevozno sredstvo konj ali osel. Znotraj medine so si vse ulice zelo podobne, zato morava med najinim raziskovanjem paziti, da se v labirintu ozkih ulic ne izgubiva in da se ne oddaljiva preveč od glavne ulice. Fez je znan tudi po najstarejši univerzi na svetu, ki jo je zgradila ženska. Ob sprehodu skozi staro mestno jedro, dobiš občutek, kot da bi se tukaj pred stoti leti ustavil čas. Ozke ulice, kjer se za svoje preživetje trudijo lokalni rokodelci, prodajalci najboljšega pomarančnega soka na svetu, občasna pazljivost, da te kje ne pohodi kak konj ali osel, pa tudi ni odveč. Vse to je Fez, staro mestno jedro, ki ga moraš doživeti, da ga razumeš.

Najino raziskovanje mesta začneva na trgu Bab Bou Jeloue, kjer v eni izmed mnogih restavracij, prvič poskusiva maroške specialitete. Prijazni natakar takoj pristopi do naju in se res potrudi, da nama razloži kaj vse imajo. Predlaga nama, da vzameva kar celotno kosilo, ki zajema juho, tajin in solato. Najprej nama postrežejo juho Haria, ki se vedno je na začetku, sestavljena pa je iz leče, graha, paradižnika in druge zelenjave. Nato nama postrežejo z tajinom (tažin), ki je najbolj poznana maroška jed. Tajin je v glineni posodi pripravljena jed z različnim mesom in dodano zelenjavo, vse skupaj pa se dolgo časa greje nad žerjavico. Ko vse skupaj pojeva, naju vprašajo, če bova tudi metin čaj, ki je res izvrsten. Metin čaj naročiva, ko pa dobiva račun pa komaj skrijeva začudenje, da kozarec čaja stane 2 eura.

S polnima želodcema se odpraviva po glavni ulici navzdol, kamor naju vodi zemljevid medine, ki sva ga dobila v najinem riadu. Najina postojanka je usnjarna, ki nama jo je lastnik riada označil na zemljevidu. Med potjo naju na vsakih nekaj deset metrov ustavljajo domačini, ki nama že skoraj na vsiljiv način želijo pokazati pot do usnjarne, vendar midva vsako ponudbo zavrneva, saj sva se do sedaj vedno znašla, da pa o njihovi oderuški ceni vodenja raje ne izgubljam besed.

Medtem ko zavijeva v eno izmed stranskih ulic, hitro ugotoviva, da sva na pravi poti, saj smradu iz usnjarne ne moreš prezreti. Na vhodu nama povedo, da je vse skupaj brezplačno, kar pa ne drži popolnoma. Brezplačno je v primeru, da pri njih kupite izdelke iz usnja, drugače je potrebno plačati cca 20 DH za vodenje oz. razlago kaj počnejo.

V Fezu je več kot 50 usnjarn in ker sva popoldne ugotovila, da si nisva ogledale najbolj znane usnjarne Chaouwara, sva si proti večeru še pogledala slednjo. Ta usnjarna je še verjetno edina, ki usnje predeluje na tradicionalen način. Znanje predelovanja usnja se že od nekdaj prenaša iz roda v rod. Delovne razmere so izjemo slabe, saj so delavci cele dneve do kolen v bazenih polnih kemikalij. Glavne sestavine pri predelavi so golobji iztrebki in goveji urin, ki je vir kalija.

Ob vstopu v trgovino so nama isto kot že v prejšnji trgovini dejali, da je ogled popolnoma brezplačen. Ob prihodu dobi vsak tudi vejico mete, ki si jo nato držiš pod nosom, da ublažiš smrad. Kar se tiče smradu, so nama vsi govorili, da je smrad neznosen in da ogled komaj izvedeš, vendar se nama ni zdelano pretirano. Ne bova trdila, da ne smrdi, še vseeno pa ni tako hudo kot večina opisuje.

Ob odhodu tudi tokrat ni šlo brez, da ti na vsak način želijo prodati katerega izmed usnjenih izdelkov. Ker vljudnosti hvala ne zaleže, sva uporabila izgovor, ki sva ga uporabila že pri prejšnjem obisku usnjarne. Izgovorila sva se, da sva oba vegetarijanca in, da nama usnjeni izdelki ne sedejo, zato sva imela takoj mir. Plačala sva le 20 DH za vodenje.

Ogled usnjarne zaključiva malo pred sončnim zahodom, zato prideva na idejo, da poiščeva razgledno točko na medino, ki sem jo po čistem naključju našla na spletu. Razgledno točko najdeva brez problema, opaziva pa da je to ob sončnem zahodu izjemno priljubljena točka tudi za domačine.