Ko sem zanosila, nekako nisem vedela kakšno spremembo pričakovati in kako bo prihod dojenčka, vplival na naša potepanja naokoli. Največkrat sva slišala nasvete v smislu, da se naj naspiva in da še naj kam greva, ker ko pride otrok, ne bova nikamor mogla iti. O tem, da nama avtodom ne bo nič koristil, rajši ne govorim.
Pred prihodom Jona sem vedela, da sva dovolj ”nora”, da doma ne bova čepela, če nama bo Jon le dopuščal pohajkovanje naokoli. Edino za kaj sva se zavedala, da bova morala za nekaj časa dati na stran, so hribi in plezanje. Sicer bi se tudi to dalo s primerno organiziranostjo ali varstvom, a hribi naju oz. nas bodo počakali. Največja prioriteta nama je pa itak Jon in želiva čim več časa preživeti z njim.
Ignoriraj negativne komentarje
Toliko dvomljivcev in negativnih komentarje, kot jih slišiš na račun otroka in potovanj, jih za nobeno stvar ne. Večina ne vidi smisla, da otroka vlečeš po svetu, ker otrok trpi in nima nič od tega. Še več, bogi otrok, ker so starši tako egoistični, da za lastni užitek, trpi bogi otrok.
Večina so to komentarji tistih, ki doma grejejo kavč, njihov svet, ki ga poznajo, pa je velik le nekaj kilometrov okoli domače hiše. Nič nimam proti nasprotnemu mnenju, če je le izražen kulturno, a večina so precej negativno nastrojeni.
Sicer pa kot vedno, tudi tukaj ne poslušava drugih in vsakemu rečeva, da bova sama videla kako bo. Če bomo lahko potovali, super, če ne bomo mogli, pač ne bomo. Midva zaradi dojenčka, ne misliva spreminjati najinega načina življenja, le prilagodila ga bova tako, da bo vsem trem OK.
Kljub dojenčku, je mogoče uživati v popotniškem življenju. Res je, da potovanje z otrokom niso nikoli več ista, a to še vseeno ne pomeni, da se ne da. Vse skupaj zahteva bolj premišljeno izbiro destinacije, več raziskovanja in prilagajanja.
Otrok ne bo nič imel od potovanj
A mora kaj imeti? Definitivno, je še premali, da si bo kaj zapomnil, si bosta pa zato starša. Dojenčkom oziroma otroku je važno samo to, da sta starša zadovoljna.
Zadovoljna mami, zadovoljen otrok, zadovoljna družina. Pika.
Če nekdo ne vidi smisla v potovanju z otroki, verjetno že tudi prej ni potoval. Če pa je že, pa po prihodu otroka, verjetno nima velike želje. Midva si enostavno ne predstavljala, da nebi potovala, zato pa tudi Jona navajava na takšen način življena. Predvsem pa potujeva zase in ne zaradi njega. Ko bo star dovolj, da bo razumel kaj se dogaja in kaj vidi, mu bova pa definitivno omogočila, da lahko vidi ter občuti tudi na lastne oči, kaj vse svet še ponuja.
S tem po najinem mnenju, daš otroku takšno širino, ki mu jo ne da nobena šola.
Če pa že odgovorim na vprašanje, kaj ima otrok od potovanj, poleg zadovoljnih staršev?
- Novembra in februarja je bil v kratkih rokavih, se kopal v morju ter kopal po mivki
- Okušal sadje in hrano, ki je doma sicer imamo, ampak ni okus niti približno isti
- Otroku se ves čas nekaj dogaja, opazuje svet okoli sebe, medtem ko se domač vrt, park ali dnevna soba, ne spreminja ves čas
- Za čas dopusta je imel oba prisotna starša, ki sta se ukvarjala samo z njim in ne kupom opravil, ki nas čakajo doma in nam zmanjka časa drug za drugega
Jonovo prvo popotniško leto
V 365 dneh smo bili na poti 94 dni in obiskali 10 držav (Ialija, Nemčija, Švica, Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Lihtenštajn, Tajska, Španija, San Marino)
Prvi mesec
Pri Jonovih treh tednih smo se prvič odpravili na morje. Meseca maja je bilo na morju že dokaj lepo vreme, temperature pa primerne za vozičkanje. Preživeli smo teden dni na morju, veliko vozičkali, še več pa cartali. Ne bom rekla, da je bilo simple, se je pa vseeno prileglo menjati okolje. Sama sem se po treh tednih po porodu počutila OK, zato smo tudi šli. V nasprotnem primeru bi enostavno počakali ali šli predčasno nazaj.
Po morju sva videla, da Jon vožnjo dobro prenaša, zato smo nekaj vikendov preživeli na morju.
Drugi mesec
Pri njegovih dveh mesecih, smo se prvič na pot odpravili z našim avtodomom. Sicer nismo šli daleč, le v kamp v Istro, ravno toliko, da vidiva kako je, predno se odpravimo na daljši roadtrip.
Tretji mesec
Ugotovila sva, da roadtripi z avtodomom tudi niso problem in se tako pri Jonovih treh mesecih odpravila na dopust skozi Avstrijo, Nemčijo ter Lihtenštajn v Švico. V Švici sva bila že lani in se v njo popolnoma zaljubila. Letos je vse bilo bolj v easy in prilagojeno najinemu trimesečnemu miniju. Veliko smo vozičkali, se kopali v jezeru, raziskovali mesta, se vozili z gondolami, hodili po hribih, se sprehajali ob gorskih jezerih ter občudovali mogočen ledenik.
Naš prvi van roadtrip se je izkazal za super opcijo. Jon je res užival v vozičku ali nosilki, res pa je, da sva celoten trip prilagodila njemu. Tako izletniške točke, kot samo vožnjo. Gledala sva, da ni predolgo v nosilki in da smo si povratek razdelili na 2 do 3 ure.
Četrti mesec
Preostali del poletja smo več ali manj preživeli na morju. Pred njegovim rojstvom sem bila sicer optimist, da bomo ful hodili po hribih, a letos nama je morje noro sedlo. Toliko kot smo letos preživeli na morju, ga midva nisva v desetih letih skupaj.
Peti mesec
Prvi del septembra nam je postregel s precej poletnimi temperaturami. Teden dni smo preživeli v Istri, kjer smo užvali v sprehodit ter kopanju. Nisva si mislila, da lahko dojenček tako uživa v vodi in da je lahko čisto naspidiran, ko vidi obroč za plavanje.
V drugi polovici meseca smo se pri Jonovih petih mesecih prvič odpravili na letalo. Za začetek sva izbrala destinacijo, do katere je max 2 urni let, predvsem pa da destinacijo poznava. Leta 2022 sva se med vanlife tripom po Španiji, na kratko ustavila v Valenciji in se zaljubila v njen vibe. Ko bova enkrat imela otroka, bo to naše prvo mini potovanje in tako je tudi bilo.
Jonov prvi let je potekal brez posebnosti, je pa Jon v osnovi res priden in nezahteven dojenček, če se mu le kaj dogaja. Valencijo smo raziskovali štiri dni, kar je ravno dovolj časa, da raziščeš in občutiš utrip mesta, seveda pa tudi da poješ okusno paello, tapase in spiješ kašno sangrijo ali dve (ki sem jo mogla tokrat na žalost izpustiti).
Jon ni tipičen dojenček, ki bi se za dlje časa zamotil z igračkami, ravno nasprotno. Igračk se precej hitro naveliča, je pa izjemno priden v vozičku, nosilki ali pa le na rokah, samo da on nekaj vidi in da se nekam gre.
Šesti mesec
Za ta čas smo imeli v planu, da se v začetku oktobra z našim Milanom, odpravimo na 16-dnevni roadtrip po Balkanu, a nam je (žal) na dan odhoda, vse padlo v vodo. Roadtrip bi lahko za en mesec zamaknila, a v novembru nisva upala tvegati z vremenom. Tako smo naredili nov plan Namesto na roadtripu, smo vikende preživeli na morju.
Sedmi mesec
Krompirjeve počitnice smo izkoristili za krajš roadtrip z našim avtodomom in obiskali Italijo. Pet dni smo raziskovali italijanska obmorska mesteca: Gradež, Chioggia, Caorle, Rimini ter obiskali novo državo San Marino.
Osmi mesec
Čeprav je bil november lep in precej sončen mesec, smo mi sanjali o toplem vremenu, kjer lahko hodimo bosi po mivki, oblečemo kratke hlače in obujemo natikače, zraven pa še kaj novega vidimo oziroma doživimo. Odločitev kam, seveda ni bila težka. Gremo na Tenerife.
Tako smo se v drugi polovici novembra, za 11 dni odpravili na otok Tenerife. Z najetim avtomo smo dodobra raziskal cel otok. Obiskali smo nacionalni park Anaga, se kopali v toplem morju v Los Christjanosu, obiskali nacionalni park El Teide, kjer se nahaja vulkan, ki je hkrati najvišji vrh španije, prevozičkali veliko promenat in raziskali nekaj mest ter obiskali instagramabilno vasico Masca.
To je bil Jonov tretji in četrti let, ki smo ga brez večjih težav ”preživeli”. Ne bom rekla, da ni malce naporno, ker ga je bilo treba animirati, še vseeno pa ni letenje z otrokom noben bau bau. Se pa zavedava, da je le otrok in da rabi animacijo, ker bi drugače lahko koga zmotil.
Deveti mesec
V začetku decembra smo se vrnili s sončnega in vročega Tenerifa in prileteli v čisto meglo, zimske temperature in sneg. Čeprav imamo radi toplo podnebje, se tudi nad zimo in snegom ne pritožujemo.
Tako smo nabavili sanke, Jonu zimska oblačila, spakirali Milana in se za vikend odpravili v nama ljubo Kranjsko Goro. S sanmi smo se odpravili v Tamar, občudovali mogočne skakalnice v Planici, spili kuhančka v praznično okrašeni Kranjski Gori ter čofotali v bazenih Hotela Špik.
Deseti mesec
Novo leto smo želeli preživeti na otoku Krku. Ker smo preveč verjeli vremenski napovedi, ki je napovedovala sonce, a ob prihodu na morje, je bilo vreme nekaj čisto drugega. Prebudili smo se v deževno in turobno vreme, zato sva se odločila, da si ogledamo praznično okrašeno Opatijo in se vrnemo domov.
V prvi polovici januarja nam je zima postregal s precej nizkimi temperaturami in lepo pošiljko snega. Čas je že bil, da nabrusiva robnike na smučkah in se odpravimo smučat. Z avtodomom smo se odpravili na sv. Višarje, kjer sva naletela na res lep, sončen dan. Medtem ko je en smučal, je drug pazil Jona, nato sva se zamenjala. Drug dan smo se s sanmi odpravili na Riffugio Zaccki. Peš gor, nazaj pa s sanmi po 4.5km dolgi in zratrakirani cesti.
Enajsti mesec
Z dojenčkom se pa res ne da potovati. A res? No, mi smo šli na Tajsko. Ko je Jon ob rojstvu od dedija dobil UV pajacek, ki je bil primeren za eno leto (prav bi mu bil pozimi), sem se pohecala, da mu bo prišel prav na Tajski. Če sem iskrena, sem res upala na to potovanje, ampak sem se zavedala, da so to res optimistični plani in vprašanje, kdaj bova z dojenčkom sploh upala kam iti izven Evrope. Februarja smo se tako za 17 dni odpravili na naše prvo potovanje izven Evrope. Preživeli smo 4 dolge lete in 2 krajša leta.
Čeprav sva za večino imela precej optimističen plan, se je na koncu izkazalo, da midva naju, Jona in naš način potovanja najbolj poznava in da je prav, da sva zaupala sebi in ne poslušala drugih. Čeprav smo se selili 5x, sva aktvnosti in premike načrtovala tako, da niso bilo naporni za Jona, še manj pa za naju.
V 16 dneh smo raziskovali tržnice in odlično jedli v Bangkoku, se igrali na mivki na plaži Kamala beach (Phuket), obiskali slavni Phi Phi, kjer smo vsi trije pustili delček srca, na plaži Ao Nang čofotali v hotelskem bazenu in se vsak dan basali z bananinimi palačinkami in spili veliko mangovga smootija.
Dvanajsti mesec
Zadnji mesec je minil v znamenju moje poškodbe gležnja, zato smo bili precej omejeni z aktivnostmi. V planu sva imela, da bomo pričeli hodit v hribe in še izkoristiti pomladansko smuko, a ni bilo nič iz tega. Za Veliko noč smo se odpravili na morje in podaljšan vikend izkoristili za krajše sprehode ter kolesarjenje. Slednja je edina stvar, ki jo lahko počnem, tako smo tudi naslednji vikend izkoristili lepo vreme in prijetne temperature, ter se odpravili v Gradež.
…zaključek
Velikokrat dobim sporočilo na socialnih omrežjih, kako nama uspe biti toliko naokoli? Da ”svaka čast”, da si upava furati isti lifestyle naprej, predvsem pa z tako malim otrokom ti na drug konec sveta? Če se nama je življenje sploh kaj spremenilo? Če imava kakšen nasvet kako si sploh upati iti kam? O najpogostejšem vprašanju, od kje nama sploh finance?
Glavni razlog, da si upava oziroma da smo toliko naokoli, je predvsem v najini želji in interesu. Že pred prihodom Jona, sva veliko vikendov in praktično vsak dopust, izkoristila, da sva nekam šla. Z Jonom isto delava še naprej, le, da so se stvari malce spremenile. Ne vidiva razloga, da bi zato, ker imava dojenčka ostajala doma. Vse se, da če se hoče in če je želja. Glede tega, da smo tako kmalo pričeli hoditi naokoli, je tudi v tem, da ne komplicirava in, da sva imela malce sreče, da Jon ni imel večjih težav s krči in podobnimi stvarmi. V takšnem primeru, bi bili več doma.
Ne bom rekla, da se nama je kaj konkretno spremenilo, bi pa lagala, da je vse isto. Če sva prej imela zapolnjen cel dan z aktivnostmi ali pohajkovanjem, sva tokrat precej bolj umirjena. Lani sva večina vikendov preživela v hribih, letos vidiva samo morje. Namesto aktivnega dopusta in temu primerne destinacije, izbereva takšno, da je primerna za minija, a še vseeno, da lahko greva na kakšen pohod ali dva, se kopamo ali z vozičkom raziskujeva mesta.
Razlog, da sva lahko toliko naokoli, je v pravi organizaciji in očetovskem dopustu. Od 1.4.2023 je v veljavo prišel nov zakon, da očetje dobijo 15 dni očetovskega in 60 dni starševskega dopusta, ki ga lahko izkoristijo do otrokovega osmega leta starosti. Za čas moje porodniške sva sicer imela malce drugačne in večje načrte, a se stvari nekako niso poklopile, da bi jih tokrat uresničila. Zato sva tega novega zakona toliko bolj vesela. Oba sva mnenja, da večino očetovskega dopusta izkoristiva v času moje porodniške, zato smo oz. bomo več naokoli. Seveda pa končni številki dni naokoli, prinesejo tudi prosti vikendi ter prazniki.
