Indonezija: Spoznavanje prevoza Uber in pot do Ubuda (5. dan)

Zjutraj spakirava stvari in se odpraviva na zajtrk, ki pa je za razliko od prejšnjih bolj klaveren, saj dobiva le tanek toast in omleto. Kakorkoli, danes se prestaviva v Ubud, ki je znano kot kulturno središče, kjer se zbirajo umetniki.

Kar nekaj časa sva razmišljala in tehtala različne možnosti, kako priti do Ubuda, saj na Baliju javnih prevozov skoraj ni, le sem in tja kakšen avtobus ali bemo, taksiji pa imajo precej oderuške cene. Odločila sva se, da probava kako funkcionirajo prevozi Uber. Uber je mobilna aplikacija, ki poveže iskalce prevoza s tistimi nepoklicnimi vozniki, ki ponujajo prevoze. Iskalec prevoza preko mobilne aplikacije zaprosi za prevoz, kajkmalu pa ga pobere najbližji voznik uberja. Za uporabo storitve potrebujemo le pametni telefon z GPS-om in interentno povezavo. Tako sva si naložila aplikacijo na telefon, se registrirala in v aplikacijo vnesla kam želiva in kdaj bi se na pot odpravila. Na odhod sva bila že pripravljena, zato sva kar poslala povpraševanje za prevoz. Aplikacija deluje preko Gps-a, zato voznik uberja vidi kje se nahajava in tudi midva lahko preko aplikacije spremljava koliko voznikov je v v bližini in kako se voznik, ki sprejme prevoz premika do naju. Že po dveh minutah od poslanega povpraševanja sva dobila potrdilo, da bo voznik čez 3 minute pri nama in res je bil. V aplikaciji nam za relacijo napiše ceno, ki bi naj jo plačali. Ker sva aplikacijo uporabljala prvič in nisva vedela, da naju lahko po domače nategnejo, sva imela kar prvič šolo, da sva preplačala prevoz. Voznik nama je postavil višjo ceno, češ da v Ubudu nima koga za pobrati, zato postavijo kao višjo ceno. Še vseeno pa je bila cena za pol ceneje kot prevoz s taksijem. Voznik nama predlaga, da prekličeva prevoz in se dogovoriva za malenkost nižjo ceno. Napaka…Ker sva preklicala naročilo, se je voznik zazihral, da mu ne bova dala slabe ocene, saj vozniki, ki imajo slabšo oceno od 4,7/5 ne smejo za uber voziti, takšni ki te nategnejo pa sploh takoj letijo iz ponudnikov voznikov. Skratka aplikacija deluje tako, da aplikacija preko gps-a ves čas sledi vozniku in ko pridemo na cilj aplikacija sama postavi ceno, vozniki pa ne postavljajo cene.

Po dogovoru se vsedeva v avto in se odpeljemo proti Ubudu, ko po nekaj kilometrih začne avto nekako čudno cukati in spuščati nenavadne in ne ravno obetajoče zvoke. Kaj za vraga, pa ravno sedaj? Voznik ustavi ob robu precej prometne ceste, gre ven iz avta in se z nekom pogovarja in nato pride do naju… Reče nama, da se vrne za minuto in da ga naj počakava… Očitno se je šel dogovorit, da mu nekdo posodi skuter. Kmalu se pripelje nazaj z plastenko bencina, ga natoči v avto in že se odpeljemo naprej. Ne moreš da verjameš.

Po več kot uri vožnje le prispemo v precej živahen Ubud, kjer naju voznik zapelje do guesthousa, ki sva si ga zjutraj tik pred odhodom ogledala na bookingu.Guesthouse je imel 4*, precej znižano ceno (vem, da marketinška fora, ampak vseeno), lepo sobo ter zelo lep bazen, ki je gledal na riževo polje. Čeprav je bila cena malo višja, kot sva bila sprva pripravljena odšteti za sobo, sva vseeno rekla, da rezervirala ne bova, ampak greva kar tja in se probava še dogovoriti za ceno. Ob prihodu na recepcijo niso želeli spustiti cene, vendar sva vseeno želela videti sobo. Ob videnem me skoraj kap, Klemen pa se mi samo nasmehne, saj je namesto sanjskega bazena, ki sem ga občudovala na bookingu in ki je bil pri meni dejansko razlog, da sva šla sem bolj podoben umazanemu domačemu ribniku preraslemu z algami, kjer bivajo zlate ribice. Tudi soba je bila čisto nasprotje tistemu na sliki, saj je bila tam zelo lepa soba, tukaj pa je povsod odpadal omet, na steni so bili vide sledi, da nekje pušča voda… Po eni strani sem imela precej dolg nos, preko katerega bi se brez problema spotaknila, vseeno pa sva bila precej vesela, da se nisva odločila za rezervacijo preko bookinga.

V iskanju sobe v Ubudu 🙂

Nato sva se v upanju, da najdeva neko normalno sobo, ki ne bo imela astronomske cene sva po Ubudu z backpackom na ramenih po najhujši vročini prehodila 4 kilometre. Ali je bilo vse konkretno predrago, tisto kar je pa imelo sprejemljivo ceno, pa je bila soba brez oken ali sredi ničesar. Ker nisva našla nič primernega, sva se v baru povazala na internet in na bookingu pogledala katere so še proste sobe. Našla sva jo v homestay Dig Dag Dug, ki se sicer nahaja malo izven centra mesta, ampak nama je tako vseeno, saj si bova za vse dni rentala skuterja. Sobe so lepe, čiste in imajo precej visoko oceno na bookingu, za pridih eksotike pa imava sobo z zunanjo kopalnico. Pri lastniku si za smešne 3,5 eure na dan izposodiva skuter, s katerim se proti večeru odpraviva v center mesta. Vožnja po levi še ni problem, problem je neznanska gneča, ker se vsi povsod rinejo, tako da se zaradi previdnosti premikava precej po polžje.