Indonezija: Tempelj Ulun Danu Bratan in riževe terase Jatiluwih (7. dan)

Bali je najlažje raziskovati kar z najetim skuterjem, saj smo tako najbolj mobilni in je to ena izmed najcenejših možnosti, saj sva za dnevni najem odštela 50.000 IDR, tako sva v povprečju za dnevni najem skuterja in bencin zapravila okoli 5 eurov. Čeprav promet na Baliju prvič izgleda precej kaotično, se potem izkaže, da kljub gneči in kaosu vseeno vlada v njem nekakšen red. S skuterjem prideš povsod in tudi ko se rineš na cesti imajo motorji prednost.

Zjutraj se iz Ubuda s skuterjem odpraviva do 50 kilometrov oddaljenega ter precej opevanega templja Ulun Danu Bratan, ki krasi večino razglednic na Baliju. Jezero Bratan se nahaja na 1300 metrov nadmorske višine, zato nama tukaj hladnejša klima nadvse ugaja. Hinduističen tempelj Ulun Danu Bratan stoji ob robu jezera, zgrajen je bil že davnega leta 1933 in ima še dandanes precej pomembno vlogo v domačem hinduističnem verovanju. Če želimo posneti dobro fotografijo templja ga moramo obiskati med 9 in 11 uro, ker se potem nad tempelj prikrade megla. Midva sva bila tam okoli 10 ure in se je že precej megle spustilo nad jezero, zato sva opustila idejo o popolnih fotografijah. Za ogled templja se plača vstopnina v višini 50.000 IDR po osebi, midva se temu uspešno izogneva, saj naju je navigacija napotila eno ulico naprej, kjer so ravno nekaj gradili in je bil tako do templja prost prehod.

Po ogledu templja se odpraviva nazaj in se na hitro odločiva, da se odpraviva še na ogled riževih teras Jatiluwih, ki so manj oblegane, kot riževe terase Tegalalang. Med vožnjo proti riževim terasam nama precej hitro postane jasno, zakaj so te riževe terase tako opevane…. Povsod okoli naju, kamor nama seže pogled in čisto na vsakem hribu ob cesti se bohotijo čudovite riževe terase v 50 odtenkih zelene in pogled na njih ti res jemlje dih. Pred vstopom v glavni del riževih teras plačava vstopnino v višini 30.000 IDR. Na vrhu pri restavraciji pustiva skuter in se peš odpraviva do začetka poti. Izbiramo lahko med tremi različno dolgimi potmi, midva zaradi precej slabega vremena izbereva najkrajšo, katero s krajšimi postanki za slikanje prehodiva v 45 minutah. za sprehod je priporočljivo imeti primerno obutev in ne japonk, saj je na večih mestih potrebno dobro stopiti ali sestopiti, na večih delih je tudi nekaj vode, tako da je tudi spolzko. Pot je nekaterim (predvsem kitajskim turistom) zaradi neprimerne obutve delala nekaj preglavic, saj sva srečala kakšnega turista, ki mu je pri sestopu čevelj ostal v blatu, nekdo pred nama pa je kar cel podrsal po blatu.

Po ogledu se vrneva k skuterju in iz neba začnejo padati debele kaplje dežja, zato se odločiva, da malo počakava. Čez nekaj minut dež poneha, zato se odpeljeva proti 40 km oddaljenemu Ubudu. Po nekaj kilometrih iz neba začnejo ponovno padati debele kaplje dežja, minuto za tem pa se ulije kot iz škafa, zato v naslednjih nekaj kilometrov vedriva pred avtomobilistično delavnico, pod nadstreškom pri zapuščeni trgovini, na koncu pa se ustaviva pod gostim drevjem… Medtem ko vedriva opazujeva domačine kako se ustavljajo pod drevesim in iz motorja potegnejo ven motoristično palerino, si jo nadenejo in že nadaljujejo svojo pot. Najina ”streha” začne kmalu puščati, zato se odločiva, da se v največjem nalivu odpeljeva dalje in se ustaviva v najbljižji obcestni prodajalni. Najin plan je sicer precej optimističen, da počakava, da se izlije, vendar po uri še dež vedno ne pojenja, zato v prodajalni vprašava, če imajo slučajno v prodaji motoristično palerino. Prodajalko najprej komaj zbudiva, še težje pa ji razloživa kaj želiva.

Kupila sva samo eno palerino, saj sva rekla, da bova prakticirala isto kot domačini in sicer tako, da si jo voznik nadane, sopotnik na zadnjem sedežu pa se skrije pod njo. Tako si je Klemen nadel palerino, jaz pa sem se zadaj skrila spodaj in gledala na navigacijo ter izpod palerine usmerjala Klemna. Vožnja je bila sicer sila neudobna, vendar pa sva spet doživela nekaj, čemur se bova lahko vedno smejala.

Včeraj sva dala najina umazana oblačila oprati v enega izmed mnogih Loundrey pralnic, ki ti kilogram oblačil opere za 70 centov. Danes sva oblačila dobila lepo zložena in zlikana nazaj, vendar sva jih morala še enkrat sprati, saj so za detergent očitno uporabili navadno domačo milo, tako da so oblačila imela precej neprijeten in močan vonj.

Stroški: