Indonezija: Riževe terase Tegalalang in nacionalni park Batur (6. dan)

Po dobrem spancu za katerega se lahko zahvaliva klimatski napravi se prebudiva in se kar na najino teraso odpraviva na klasičen zajtrk – omleta z zelenjavo in toastom, črni čaj in nekaj narezanega sadja.

Danes se z najetim skuterjem odpraviva severno izven mesta na ogled riževih teras Tegalalang, ki so od mesta Ubud oddaljene slabih 7 kilometrov. Pot najdeva tako, da si pomagava z navigacijo oziroma aplikacijo MapsMe po kateri slediva do željene točke.

Riževe terase Tegalalang so tipičen primer balijskega namakalnega sistema, ki bi se naj od 8. stoletja predajal iz generacije v generacijo. Ob prihodu v vas, kjer se nahajajo riževe terase parkirava skuter nekaj deset metrov višje od vhoda, saj celo pobirajo parkirnino, ki znaša sicer par centov, vendar se gre zgolj za princip. Ogled riževih teras Tegalalang je brezplačen, priporočljivo pa je, da si za ogled obujete primerne čevlje in ne kakšnih japonk, saj je na večih delih potrebna manjša previdnost pri sestopu.

Sprehod med riževimi terasami Tegalalang, ki se kot kača vijejo po strmih bregovih so prava paša za oči, kjer si brez problema spočijemo oči med 50 odtenki zelene, ki jih terase ponujajo. Ko zaključiva z ogledom teras se sprehodiva še čez ulico, kjer je polno stojnic, kjer ponujajo oblačila, dreamcatcherje ter razne spominke…

Pot nadaljujeva proti 45 kilometrov oddaljenjemu nacionalnemu parku Batur, kjer se nahaja verjetno najbolj znani vulkan na Baliju – Batur, ki je visok 1717 metrov in na katerega se lahko odpravimo tudi na treking in na vrhu pričakamo enega izmed najlepših sončnih vzhodov na Baliju. Ob vulkanu Batur se nahaja tudi istoimensko jezero Batur. Ob vstopu v nacionalni park sva morala plačati vstopnino v višini 30.000 IDR po osebi.

Po raziskovanju okolice jezera se odpraviva nazaj proti Ubudu in ker je rezervar za bencin že skoraj prazen se ob cesti ustaviva pri domačinu, da tankava motor. Ob cestah pred hišami ne prodajajo samo sadja, ampak tudi bencin, saj imajo malo svojevrstne in pa tudi precej priročne bencinske črpalke, tako, da lahko tankamo skoraj na vsakem koraku.

Na poti domov sva naletela na nekakšno slavje oziroma obred, ko so mladeniči iz vasi na zaprti glavni cesti igrali na tolkala, bili oblečeni v njihova tradicionalna oblačila, nekateri pa so s seboj nesli razprto govejo kožo in še nekaj drugih mrtvih pernatih živali.

Danes sva v Ubudu po priporočilu TripAdvisorja našla super warung (lokalna restavracija), ki ima posebaj poudarjeno, da imajo posebno ponudbo primerno za vegetariance, torej končno nekaj zame. Run’s Warung se nahaja v eni izmed stranskih ulic, ki vodijo iz glavne ulice in ga je sprva mogoče malo težje najti, nama je uspelo s pomočjo navigacije. Warung glede na lokacijo in svojo majhnost na prvi pogled mogoče ne obeta, vendar se resnično splača vstopiti. Ne samo, da je hrana poceni, še precej okusno je vse skupaj. Poskusila sva kar nekaj iz njihove ponudbe, Klemen se je predvsem navduševal nad piščancem in Nasi gorengom, jaz pa sem se navdušila nad zelenjavno juho, ki je res vrhunska in pa Mi goreng ter raznimi sadnimi sokovi. Za posamezni obrok z dvema sadnima sokovoma sva v povprečju odštela 4-5 eurov.

p.s. Mimogrede, ko sva zapuščala Ubud, nama je bilo najbolj žal ravno zaradi vrhunske hrane v warungu in nikjer drugje na celotnem potovanju nisva našla tako super warunga s tako odlično hrano in ponudbo.

Stroški: