Indonezija: Ogled hindujskega templja Prambanan (2. dan)

Čari potovanja… Priznam, da jih je veliko, zato tudi rada potujem, vendar se včasih zgodijo tudi manj prijetne stvari, sploh po 16 urah potovanja in 28 urah nespanja, ko si želiš samo čimprej priti na želeno destinacijo, stopiti pod tuš in iti spat…

Čari potovanja

Tokrat naju ni zdelal jetleg, ampak nekaj drugega… Najin guesthouse Prambanan se nahaja na ulici, kjer je lociranih kar nekaj hostlov in ostalih guestohousov ter restavracij. V lokalu, ki je v neposredni bližini najine sobe imajo danes glasbo v živo, ki je prenehala šele okoli tretje ure zjutraj. Zaradi glasne glasbe, kljub grozni utrujenosti nisem morala zaspati, za razliko od Klemna, ki je zaspal v isti sekundi ko se je ulegel v posteljo. Ko je glasba potihnila, mi je vendarle le uspelo zaspati, vendar ne za dolgo. Nekaj pred peto uro zjutraj me zbudi neko čudno glasno momlanje in ko se zbudim, se približno zavem, da vso ”momlanje” prihaja iz zvočnika mošeje, kjer so vernike vabili k jutranji molitvi, saj je celotna Java muslimanska. Nato so celotni obred še eno uro predvajali po zvočniku.

Zaradi pestre noči sva s spancem zjutraj potegnila vse tja do desete ure in še za las ujela zajtrk. Že ob rezervaciji sva na bookingu prebrala komentarje, da je zajtrk odličen in tores drži. Dobila sva izjemno bogat in okusen zajtrk, z žemljicami, omleto, marmelado, medom, sadjem in čajem. Ker je bila ravno velikonočna nedelja, so naju celo presenetili s čokoladnimi jajčki.

Danes si bova dan vzela malo bolj na kamot, zato sva se odločila, da si ogledava hindujski tempelj Prambanan, ki se nahaja nekaj kilometrov stran. Ob prihodu v Yogyakarto sva bila precej presenečena, ker res nisva vedela, da v Indoneziji nimajo tuk tukov, zato sva koristila njihovo različico, ki se imenuje becak. Becak je nekakšna motorizirana različica rikše, ki ima spredaj sedež v katerega se vsedemo. Poznajo pa dve vrsti becaka, prva je kolo, ki ga poganja precej suh moški, ki komaj doseže do pedal, saj drugače komaj vidi čez streho, ki pokriva sedež. Druga možnost je motorizirana rikša, ki ima motor podoben našim legendarnim “štiri-brzincem” in te sva tudi midva koristila. Čeprav so naju spraševali tudi vozniki koles, vendar se nama ni zdelo ravno humano, da bi moral voznik goniti par kilometrov po tisti vročini. Becaki so napram tuk tukom dosti dražji in počasnejši.

Da prideva do hindujskega templja Prambanan imava dve cenovno različni možnosti in to, da se tja odpraviva s taksijem ali pa z javnim prevozom. Kot vedno tudi tokrat izbereva cenejšo možnost, tako se do templja odpraviva z javnim prevozom. Do glavne ulice Malioboro, od koder vozi avtobus se odpeljeva z becakom, ki naju odloži na precej nenavadni avtobusni postaji.

Avtobusne postaje so precej nenavadne, saj so nekakšne privzdignjene platforme, kjer ob vstopu plačaš karto in tam počakaš na klimatiziran avtobus. Čeprav so postaje malo nenavadne, jih je pa tako lažje opaziti. Da prideva do templja Prambanan morava počakati na avtobus A1, ki na tej relaciji vozi precej pogosto, tako da sva na pravi avtobus počakala slabih deset minut, vožnja do Prambanana pa je trajala slabo uro. Avtobus pripelje skoraj čisto do templja. Da prideva do tja, prečkava najbližje križišče na avtobusni postaji in se nato desno usmeriva proti vhodu templja, ki se nahaja nekje 500 metrov višje nasproti mošeje.

Vstopnina za ogled Prambanana

Vstopninca za Prambanan ni ravno poceni, saj je za vstopnico potrebno odšteti 234.000 IDR (16,5 eur), če pa imaš s seboj veljavno študentsko izkaznico in jo ob nakupu vstopnice predložiš je cena polovico nižja in znaša 117.000 IDR (dobrih 8 eur).

Hindujski tempelj Prambanan

Prambanan je največji hindujski kompleks na Javi, ki jih sestavlja okoli 200 templjev. Največji so trije templji, ki so posvečeni bogovom Brahmi, Šivi in Višnuju. Hindujski kompleks Prambanan so zgradili v 9. stoletju, nato ga je čakalo nekaj stoletij samote, ko so konec 19. stoletja skupek templjev dvignili iz ruševin in jih leta 1937 delno rekonstruirali. Od leta 1991 je Prambanan tudi pod Unescovo zaščito.

Če odmislimo Kitajce, sva bila tisti dan v templju bolj redka med turisti , zato sva bila med indonezijskimi najstniki prava atrakcija, posebno še jaz s svojo oranžno barvo las, ki se je kar niso mogli nagledati. Ves čas so brenčali v najini bližini, naju na skrivaj opazovali ali fotografirali, tisti malo bolj pogumni pa so celo do naju pristopili in vprašali, če lahko posnamemo skupni selfi. Sprva se nama je vse skupaj zdelo zabavno, ampak sva se po več kot desetih selfijih malo naveličala in ker sva že bila z ogledom pri koncu sva se rajši odpravila proti izhodu.

Po ogledu templja se tudi nazaj odpraviva z avtobusom in izstopiva na ulici Malioboro, ki je najbolj živahna in seveda najbolj znana ulica v Yogyakarti. Povsod je bilo polno ljudi, uličnih prodajalcev, ulične hrane in glasbenikov, ki so igrali nekakšen indonezijski rock.