Anja in Barbara sta dve pogumni popotnici, ki sta se na raziskovanje Latinske Amerike podali kar s kolesom. Na pot sta se odpravili oktobra 2018, njuno potovanje pa traja še danes. Članek na začetku njunega potovanja, si lahko preberete tukaj.
1.Punci, kje sem vaju ujela tokrat?
Tokrat si naju ujela v mestu Ambato, Ekvador. Vzeli sva si nekaj dni počitka, če temu lahko sploh rečeva počitek, saj sva ponovno na lovu za rezervnimi deli oz. opremo. Tokrat je odpovedalo ležišče oz. spalna podloga. Bova poskusili urediti reklamacijo, čeprav bo kar težko glede na to, da se nahajava na drugem koncu sveta. Seveda si bova vzeli tudi čas, da si ogledava samo mesto in podruživa z najinimi gostitelji. Tokrat naju gosti družina, ki sva jo kontaktirali preko aplikacije za kolesarje (Warmshowers) in ki nama je prijazno odprla vrata svojega doma. Resnično sva hvaležni za vso gostoljubnost in dobre ljudi, ki nama na tak način pomagajo da lahko nadaljujeva z najinim potovanjem.
2. Na poti sta že dobrih 17 mesecev. Koliko kilometrov sta prekolesarili v tem času? Imata kakšno časovno omejitev, kdaj bosta vajino potovanje zaključili?
Res je. Na poti sva že 17 mesecev in v tem času sva prekolesarili približno 12 000 km. Časovne omejitve nimava, kar naju omejuje so finance. Čas bo pokazal kako in kaj. Do severa Kolumbije greva zagotovo, želja je sicer Mehika, pustimo se presenetiti…
Bikepacking ruta: Peru Great Divide
3. Katere države sta že prekolesarili? Kje vama je bilo najbolj všeč in zakaj?
Prekolesarili sva Argentino, Čile, Bolivijo, Peru in približno polovico Ekvadorja. Res težko rečeva namreč prav vsaka država skozi katero sva kolesarili nama je ponudila fascinantno pokrajino in dobre ljudi in to je tisto, kar nama bo zagotovo ostalo za vedno v spominu.
4. Je kakšna destinacija, kamor se nebi vrnili? Zakaj?
Mogoče se nebi vrnili na kakšno tržnico v Boliviji ali Peruju, saj so nekatere bile resnično tako zelo umazane in nehigienske da groza.
5. Imata na poti veliko stikov z domačini? Kakšni so? Vama je kakšno poznanstvo ostalo v posebnem spominu?
Kar precej, saj so domačini tisti, ki delajo to potovanje še bolj posebno. Pomaga nama tudi to, da znava tekoče govoriti špansko in tako se lahko zapletemo v različne pogovore. Ljudje, ki sva jih srečali na najini poti so prijazni, v Peruju denimo kar malce preveč radovedni in navajeni turistov, v Boliviji pa tihi. V vsaki državi sva imeli srečo, da sva spoznali domačine, ki so nama zelo pomagali na najini poti, bodisi s prenočiščem, hrano ali pa kakšnim nasvetom glede poti. Tako sva pustili koščke srca pri njih in upava, da naju bo mogoče v prihodnosti kdo od teh ljudi prišel obiskati tudi v Slovenijo.
Družina, ki naju je gostila v Cuscu, Peru
6. Trenutno potujeta po Ekvadorju? Nama lahko zaupata kakšen je Ekvador v primerjavi s Perujem?
Drugačen, kar precej drugačen. Ekvador ne spada ravno med države tretjega sveta kot Peru, njihov standard je malenkost višji. Ljudje se nama na sploh zdijo bolj civilizirani, spoštljivi, na ulicah in cestah ni niti približno toliko smeti kot jih je bilo v Peruju, ravno tako so vozniki avtomobilov dosti bolj umirjeni in ne trobijo za vsako figo in vozijo vsepovprek kot so to počeli v Peruju. Drugače nama je Ekvador zelo všeč in naju je očaral s svojim zelenjem, spominja naju na domače kraje, le da je na žalost dosti bolj hribovit tako da je kolesarjenje skozi gorovje Andov kar velik dnevni izziv.
V ozadju najvišja gora Ekvadorja, Chimborazo (6300m)
7. Katerih je vajinih TOP 5 krajev, ki sta jih obiskali?
Težko je izbrati pa vendar:
- Ledenik Perito Moreno, Calafate, Argentina
- Nacionalni park Torres del Paine, Čile
- Kolesarjenje po največji slani puščavi Salar de Uyuni, Bolivija
- Opičji otok, Iquitos, Peru
- Peru Great Divide- kolesarska ruta, Peru
Salar de Uyuni, Bolivija
8. Pred parimi tedni, sta na vajinem potovanju imeli prav posebno dogodivščino. S tovorno ladjo, sta v parih dneh prispeli do osrčja Amazonke, Iquitosa. Lahko kaj več povesta o tej vajini dogodivščini?
To je bila resnično nora izkušnja. Ker sva praktično celotni Peru prekolesarili po gorovju je v nama bila prisotna močna želja, da pred vstopom v Ekvador, obiščeva še tisti drugi del Peruja, džunglo. Kolesa sva pustili pri enemu izmed najinih gostiteljev in se odpravili proti džungli. Najprej sva s težavo prestali 13h neudobne vožnje v kombiju, ki naju je pripeljal do mesta Yurimaguas, kjer se cesta konča. Tam sva se nato vkrcali na tovorno ladjo, ki naju je v 4 dneh pripeljala do reke Amazonke in mesta Iquitos. Za ladjo sva odšteli 30€ na osebo, v ceno je bilo vključeno 4 dni potovanje, hrana in prenočišče. Mogoče se sliši luksuzno in na nek način je tudi bilo. Spali smo na palubi ladje, ki je imela bolj bogo streho a čudovit razgled na reko, spali vsak v svoji viseči mreži, bilo nas je preveč, prostora pa premalo tako da sva se pošteno stiskali z lokalci (smeh). Tudi hrana je bila bolj boga, za zajtrk in večerjo so nam postregli kakšen suh kruh z vodenimi ovsenimi kosmiči, za kosilo pa je načeloma bil riž in kura.
Potovanje po Amazonki in sončni zahod, Peru
Ta vožnja z ladjo je bila čisto svojevrstna izkušnja, ki nama bo ostala za vedno v spominu, polna anekdot in druženja z lokalnim prebivalstvom, turistov je bilo namreč bolj malo saj se v Iquitos raje odpravijo kar z letalom iz Lime. Midve lahko samo rečeva; ne vedo kaj zamujajo. Sam Iquitos je drugače zelo turistično in drago mesto, kjer ponujajo raznorazne pakete za ogled džungle, midve sva si ogledali na lastno pest zgolj otok opic, ki naju je čisto navdušil. Gre za otok, kjer opice niso zaprte temveč se lahko prosto gibajo. Sem pripeljejo opice, ki jih je ekološka policija rešila (trgovanje z živalmi je namreč velik problem tukaj) in tako jim na otoku usposobljeni strokovnjaki pomagajo z rehabilitacijo in integracijo nazaj v naravo, tja, kamor tudi sodijo.
Potovanje po Amazonki in sončni zahod, Peru
9. Za katere stvari, bi lahko rekli, da so najlepše in katere najtežje na vajinem potovanju?
Misliva, da gredo najlepše in najtežje stvari v roki druga z drugo. Namreč, tiste najtežje, blatne, makedamske ceste na 5000m nadmorske višine te skoraj vedno pripeljejo v najlepše kraje. Drugače pa ja, najlepši so seveda spusti, najtežji pa vzponi (hec).
10. Koliko zračnic je že šlo na vajini poti?
Barbara je imela malce večjo smolo in tako predrla 21 zračnic, meni pa se jih je zaenkrat predrlo 6. Seveda jih vedno najprej zaflikava in ko imajo že dosti flik jih potem po nekem času menjava za nove.
Servis koles
11. Pot vaju je vodila čez izjemno zahtevne razmere. Prečkali sta največjo slavno puščavo na svetu – Salar de Uyuni, prekolesarili izjemno vetrovno Patagonijo, kolesarili na zavidljivih 4000m nad morjem, imeli sta tudi nekaj zdravstvenih težav… Sta v tem času kdaj pomislili, da bi se vrnili domov?
Seveda. To so tisti najtežji trenutki na poti, ko ti ni čisto jasno kaj ti je tega treba in kaj počneš tukaj na 4500m nadmorske višine, sredi ničesar, roke cele ozeble, prstov na nogi sploh ne čutiš več, potem pa začne se snežit in v naslednjem trenutku pada toča. Takrat ti ni nič jasno. Telo noče več naprej, a očitno je glava tako močna in trmasta, da se nekako pedala koles še vedno vrtijo. Vse do naslednjega ovinka, dokler ne posije sonce. Misliva, da bi temu lahko reklo borba za preživetje. Tudi domotožje je tu in tam prisotno ampak tudi ta čas, ko se bova s kolesi zapeljali v Slovenijo proti domu, bi moral enkrat priti na vrsto.
12. Na potovanju večinoma divje kampirata. Imata s spanjem na takšen način kakšne težave? Kako je z osebno higieno pri takšnem načinu potovanja?
Res je. Divje kampiranje izvajava praktično ves čas, saj nama tak način potovanja ustreza pa tudi več svobode imaš. Ko ti zapaše se ustaviš in poiščeš primeren prostor za kampiranje. In seveda je to tudi zelo primerna rešitev za naju, saj potujeva z zelo nizkim proračunom.
Nekih posebnih težav nisva imeli, zadnjič enkrat sva zaradi dežja postavili šotor pod streho ene cerkve in so ljudje v vasi želeli poklicati policijo. Ampak to se zgodi res redko.
Na srečo sva že lep čas v gorovju Andov na višini, kjer ni pretirane vročine, ravno obratno. Posledično se tudi človek manj poti, najina osebna higiena so otroški vlažilni robčki, to je najin tuš. Drugače pa imava s seboj tudi gel za razkuževanje rok, tega uporabiva vedno pred obrokom. V bistvu res ni neka znanstvena fantastika osebna higiena in divje kampiranje. Malce je potrebno stopiti iz svoje komfortne cone in se znajti, to je vse.
Divje kamiranje – Čile
13.. Imata za konec še kakšno anekdoto, ki bi jo radi delili z nami?
Anekdot imava ogromno.
S španščino sva si že kar domači, pa vendar se zgodi tu pa tam, da naju ne razumejo. Namreč, enkrat sva v trgovini prodajalca prosili za 2L vode, pa nama samozavestno poda 3 litrsko plastenko coca-cole. Gledava ga en čas zaprepadano, pol pa mu še enkrat počasi, besedo za besedo poveva še enkrat kaj želiva.
Druga anekdota se je zgodila pred kratkim. V času karnevala se tukaj v Ekvadorju špricajo s penami in tudi midve sva bili deležni tega med kolesarjenjem v hrib. A naslednji dan je zgledalo, da se je situacija umirila in Anja veselo ob poganjanju pedal reče, da danes pa je precej mirno in da zgleda da so nehali špricat s peno, a še preden izgovori zadnjo besedo se pripelje mimo naju avtobus in nekdo naju poškropi na polno. Obe za minuto omolkneva in nato planeva v smeh. Saj ne moreš verjeti…
Anjo in Barbaro lahko spremljate tudi na:
- Facebook: The bike wanderers
- IG: thebikewanderers
